Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.

Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal.

Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.

Pravilno je stališče toženke, da je rok, določen v 331. členu v povezavi z določbo 326. člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, zaradi česar ima zamuda navedenega roka za posledico izgubo pravice. Gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in ga ni mogoče podaljšati. Po preteku tega, zakonsko določenega roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki jo daje zakon, ugasne. Za primere samoprijave davčni zakon načina uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti ter roka za priglasitev ne ureja drugače, kar pomeni, da velja citirana zakonska ureditev tudi za odločanje v konkretnem primeru.

Dokazilo o lastništvu nepremičnine darovalke, ki ga je davčni organ zahteval od tožnika, po navedenem ne predstavlja obvezne sestavine napovedi za odmero davka na darilo, brez katere te ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati. To pomeni, da organ iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, tožnikove vloge ni bil upravičen zavreči, kot se pravilno opozarja v tožbi.

Višina, vrsta dohodka in akontacija dohodnine so dokončno in pravnomočno ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine davčnemu zavezancu, zaradi česar je davčni organ v kasnejšem postopku odmere dohodnine na ta posamični akt vezan.

Koncesnina je javna dajatev, zato zastaranje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti plačila, ureja 125. ZDavP-2.

Toženka se po prepričanju sodišča pravilno sklicuje na četrti odstavek 55. člena ZUP, ki določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva takšna oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da ZUP glede zastopanja brez pooblastila dopušča možnost, da v upravnem postopku sodelujejo nekatere osebe kot pooblaščenci, čeprav niso predložili pooblastila v predpisani obliki. Uradna oseba ima vselej možnost od teh oseb zahtevati predložitev običajnega (predhodnega) pooblastila in šele na tej podlagi dopustiti…

O novih dejstvih in dokazih lahko govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odpravilo odločitev o zavrnitvi položaja stranskih udeležencev tožene stranke in kot napačno presodilo njeno uporabo materialnega prava pri odločitvi, čeprav je tožeča stranka v postopku zatrjevala svoj dejanski interes za vstop v postopek in ne pravnega interesa, ki ga za priznanje položaja stranke v postopku zahteva določba 43. člena ZUP-a?

Brez računa pravice do odbitka DDV ni mogoče uveljavljati, saj je ustrezen račun zakonski pogoj za uveljavljanje navedene pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka. To pomeni, da je uveljavljanje pravice do odbitka DDV neločljivo povezano s pridobitvijo ustreznega računa. Odbitek brez računa torej ni dopusten, saj se ta formalni pogoj povezuje z zagotavljanjem učinkovitosti sistema DDV, ki preko te značilnosti vzpostavlja interes davčnih zavezancev, da sami skrbijo za učinkovitost tega sistema s tem, da ob opravljeni transakciji terjajo izdajo (pravilnih) računov. Ker torej tožnik davčnemu organu ni predložil ustreznih računov, davčni organ ni mogel ugotoviti obstoja in obsega domnevno opravljenih storitev oziroma dobav blaga in s tem pogojev za priznanje odbitka DDV.

Davčni zavezanec, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, mora dokazati, da izpolnjuje pogoje za upravičenost do odbitka. Predložiti mora objektivne…