Izmenjava informacij o ohranjanju vrste v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe pomeni širšo obliko znanstvenega sodelovanja, ki ne obsega zgolj posredovanja podatkov o trenutno živih primerkih. Zahteva po živem primerku posamezne živalske vrste ves čas delovanja živalskega vrta bi bila v nasprotju s smislom in namenom Direktive ter Uredbe, ki želita doseči čim širše sodelovanje živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Če bi bila zahtevana fizična prisotnost primerka, bi to pomenilo, da bi živalski vrt izgubil možnost sodelovanja pri raziskavah takoj, ko primerek pogine, kljub temu, da bi imel večletne dragocene podatke o tej vrsti. Živalski vrt tako ne bi mogel več deliti znanja o vrstah, ki jih je v preteklosti gojil in o katerih ima edinstvene podatke. S tem ne bi mogel prispevati k ohranjanju vrste z izmenjavo znanja, pridobljenega iz dolgoletnega opazovanja.

Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.

Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma ali je način ugotovitve vrednosti stavb skladen z merili Pravilnika. Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ – kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.

Davčni organ je v obravnavani zadevi izplačila po posojilni pogodbi in pogodbi o odstopu terjatev prekvalificiral v prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2, pri čemer pa ni natančno navedel, kateri dejanski stan je v konkretnem primeru izpolnjen, kar utemeljeno ugovarja tožnik in kar je toženka opredelila šele v odgovoru na tožbo, ki pa ni sestavni del obrazložitve upravnega akta. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi predmetnih odločb davčnih organov, ne izhaja izpolnjenost vseh zakonskih znakov za opredelitev obravnavanih izplačil kot prikritega izplačila po 7. točki 74. člena ZDDPO. Iz obrazložitve izpodbijane pogodbe ne izhaja ugotovitev tržnega neravnovesja v obravnavanem posojilu in navedba okoliščin, iz katerih izhaja, da vesten in pošten poslovodja enako premoženjsko korist kot jo je zagotovil družbeniku, ne bi zagotovil tudi tretji osebi.

Ker je predmet konkretnega upravnega spora zakonitost odmere davka na promet nepremičnin (torej občasnega stroška stečajnega postopka), ki je bil tožniku odmerjen v zvezi s prodajo njegovih nepremičnin v stečajnem postopku, je tožnikova procesna sposobnost v tem upravnem sporu omejena, tožnikov zakoniti zastopnik pa je stečajni upravitelj. Tožnikovo pooblastilo odvetniški družbi za zastopanje torej ni veljavno, saj bi lahko odvetniško družbo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu pooblastil le stečajni upravitelj.

V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe, saj je plačilni nalog postal izvršljiv 4. 8. 2021, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Sklep o izvršbi ima tudi vse obvezne sestavine po ZDavP-2.

Slabe finančne in socialne razmere pa tudi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.

Davek od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine je podvrsta dohodnine, ki je davek od dohodkov fizičnih oseb. S tem davkom se obdavčuje dohodek v višini realnega prirasta premoženja fizične osebe oziroma glede na realno povečanje ekonomske moči davčnega zavezanca. Za določitev nabavne vrednosti kapitala je treba izhajati iz zneska, ki ga je za pridobitev kapitala vplačala fizična oseba, kot to izhaja iz drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, tržna vrednost nepremičnine pa je upoštevna zgolj v primerih, ko kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe, če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe oziroma če je bil kapital pridobljen z darilom. Ker v okoliščinah tega primera nič od naštetega ni bilo izkazano, ni pogojev, da bi se nabavna vrednost kapitala določala drugače, kot v višini kupnine, ki jo je za pridobitev celotnega lastniškega deleža plačala tožnica.

Okoliščine sporazumne razveljavitve darilne pogodbe, ki so nastale in jih je tožnica uveljavljala šele po izdaji in vročitvi odmerne odločbe (v pritožbenem postopku) v tem upravnem sporu ne morejo vplivati na pravilnost že opravljene odmere davka. Spremembe v dejanskem in pravnem stanju, ki so nastale po izdaji izpodbijane (odmerne) odločbe, četudi z veljavo za nazaj, ne morejo vplivati na njeno zakonitost ob izdaji. Možna pa je, glede na citirano instančno stališče, zahteva za vračilo davka, kar je tožnici že pojasnil tudi drugostopenjski davčni organ.

Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.

Ob upoštevanju pretrganja relativnega zastaralnega roka s sklepoma o davčni izvršbi in upoštevajoč čas zadržanja teka zastaralnega roka zaradi trajanja postopka osebnega stečaja ter epidemije Covid izterjava davčnih obveznosti ni ne relativno in ne absolutno zastarala.