Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker…

Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga na tožnikova denarna sredstva pri A. d.d., a je banka postopek ustavila zaradi prekinitve pogodbe o vodenju transakcijskega računa s tožnikom.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno…

Če naj ne gre za protiustaven poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, potem mora biti po plačilu reparacije njegov položaj tak, da bi bil ob normalno skrbnem ravnanju sedaj premoženjsko izravnan. Kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen, toliko naj upravičencu povrne na rovaš njegovega prikrajšanja. To pomeni, da je od njega v skladu z načelom skrbnosti dobrega gospodarja utemeljeno pričakovati, da krije stroške normalnega vzdrževanja stvari, ki naj premoženje ohranjajo takšno, kot je bilo leta 1991. Vrednotno nevdržno pa je, če mu, na drugi strani, nalagamo, da bi moral v premoženje še dodatno investirati zgolj zato, da bi bilo mogoče nepremičnine optimalno tržiti (dobiček od takšnega trženja pa bi šel nazadnje denacionalizacijskemu upravičencu in ne njemu). Prav to pa v bistvu revidentki nalaga izpodbijana sodba, ko odločitev gradi na načelu najbolj gospodarne rabe. Kar v tem primeru pomeni, da bi moral nepremičnine urediti kot…

Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob…

Ker je šele škodni dogodek povzročil manifestnost degenerativnih sprememb v rami, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Za ustanovitev in poslovanje družbe A., razen v funkciji prikrivanja povezave tožeče stranke z missing traderji oziroma neplačujočimi subjekti, ni videti razumnega razloga. Razlog, ki se navaja v tožbi in ki naj bi bil v prenosu in s tem izogibanju odgovornosti in obveznostim, ki jih ima tožeča stranka do svojih zaposlenih, ni zakonit in ga sodišče že iz tega razloga ne upošteva. Obenem pa je pritrditi davčnima organoma, da zbir vseh navedenih okoliščin pomeni, da je tožeča stranka ne le mogla vedeti, temveč, da je vedela, da s svojim ravnanjem sodeluje pri davčni goljufiji.

Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ki mora dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokazati s stopnjo gotovosti. Tožnik v postopku ni ničesar navajal, čeprav je bil pravilno vabljen in obveščen z ugotovitvami davčnega organa.