Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa.

Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.

V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne pa utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivala na morebitno spremembo odločbe.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J, Uradni list RS, št. 63/16) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku.

Po oceni Vrhovnega sodišča sta prehodni določbi prvega in tretjega odstavka 71. člena, ZDavP-2J (ki se je začel uporabljati 1. 1. 2017), kolikor se nanašata na obračunavanje obresti od obveznosti, ugotovljenih v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 95. členu ZDavP-2, v neskladju z 155. členom Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Ob odsotnosti posebne ureditve namreč teh prehodnih določb ni mogoče razlagati tako, da ne bi učinkovali tudi na materialnopravne določbe spremenjenega 95. člena ZDavP-2 in s tem tudi na zaključena pravna razmerja glede obrestovanja davčnih obveznosti katerih rok za izpolnitev je potekel pred 1. 1. 2017.

V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal vložitve pritožbe pri drugostopenjskemu organu, zamude drugostopenjskega organa ter ponovnega poziva drugostopenjskemu organu, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi, kar pomeni, da je tožba preuranjena in jo je že iz tega razloga potrebno zavreči.

Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.

Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.

Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami…

Tožnik s tožbo opisuje okoliščine, za katere tudi sam navede, da imajo le neposreden vpliv na njegov položaj v okviru dejanskega koncerna. S takšnimi navedbami v upravnem sporu, ki mora biti po zakonu konkreten, saj po 2. členu ZUS-1 upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, ne more uspeti. Tožnik namreč ne osporava izpodbijanega sklepa, temveč v tem upravnem sporu podaja trditve o nezakonitosti in neustavnosti akta, ki je bil izdan tretji osebi, ki ni stranka tega upravnega spora.

ZUP v 138. členu glede ugotovitvenega postopka določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, nadalje pa v 214. členu določa, da je treba v odločbi obrazložiti med drugim v ugotovitvenem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Po presoji sodišča je v izpodbijani odločbi slednje v celoti izostalo, saj iz njene obrazložitve izhajajo le povzetek tožničine vloge ter citati 5., 39. in 40. člena ZLD-1.

Drugostopenjski organ se sklicuje na sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 2. 8. 2012, s katerim se je tožnico terjalo za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje december 2002 – julij 2008 in na dokazilo o vročitvi tega sklepa, kar naj bi se nahajalo v spisu, vendar pa se omenjeno v spisu ne nahaja. S tem ni izkazano, na kar se sklicuje drugostopenjski organ, da je bilo zastaranje za terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od avgusta 2007 do junija 2008 pretrgano oziroma, da do izdaje izpodbijanih sklepov pravica do izterjave še ni zastarala.

V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ pravilno presojal vsak sporni račun posebej. Pri tem pa ni upošteval materialnopravnih stališč novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in sicer, da je potrebno presojati račun skupaj s spremljajočo dokumentacijo. Namen navedb, ki jih mora obvezno vsebovati račun, je omogočiti davčnim organom nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in nadzor nad pravico do odbitka DDV. Pravico do odbitka pa je mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj skladno s prakso SEU davčni organ ne more zavrniti pravice do odbitka le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 226 Direktive o DDV, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. V primeru formalnih pomanjkljivosti računov je potrebno presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil in…

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen.

Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke,…