V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), poleg tega pa gre tudi za dohodke, ki datirajo v čas po izdaji izpodbijanega sklepa (ki je bil izdan 23. 5. 2019).

Kljub osebemu stečaju, neplačane obveznosti stečajnega dolžnika ne prenehajo. Zamudne obresti kot pripadki pa v tem pogledu seveda delijo enako usodo kot glavnica.

V izpodbijani odločbi vsi elementi, ki bi jih davčni organ moral opredeliti ob sklicevanju na zlorabo iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, niso dovolj konkretno obrazloženi, tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni popravil. Davčni organ pri tem ni pojasnil, kakšna je prava, ekonomska vsebina dogodkov, ki so se zgodili in kakšna bi bila torej “pravilna” tožnikova davčna obveznost. Ne zadostuje pridobitev ugodnosti kot bistven cilj, saj je bilo nedavno pred revizijskim sodiščem odločeno nasprotno.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je plačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo mogoče opredeliti kot davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?

2. Ali je lahko izplačilo zneska (kupnine) hkrati davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2?

3. Ali je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v skladu z 2. in 147. členom Ustave?

4. Ali se tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017, obrestujejo po 7- odstotni obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je davčna obveznost in tudi rok njene zapadlosti potekel že pred 1. 1. 2017?

Iz razlogov davčnega organa izhaja, da tožniku ni priznal odbitka DDV zaradi neizpolnjevanja tretjega pogoja, saj tožnik ni dokazal, da je šlo za uporabo blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij.

Storitvena pogodba, na katero se tožnik v postopku sklicuje in na več mestih pojasnjuje njeno vsebino in na ta način izkazuje vrsto opravljenih storitev po posameznih dobaviteljih, ki je bila sestavljena naknadno (17. 11. 2017), torej tik pred koncem postopka na prvi stopnji, tudi po presoji sodišča ni verodostojna v smislu 31. člena ZDavP-2 v povezavi z SRS, ki se nanje finančni organ pravilno sklicuje. Tudi po presoji sodišča ne more takšna naknadno sestavljena listina prikazati pravilnosti poslovanja tožnika za nazaj ter je, kot že rečeno, za obravnavani primer nerelevantna.

Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolga iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa.

Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.

V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne pa utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivala na morebitno spremembo odločbe.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J, Uradni list RS, št. 63/16) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku.

Po oceni Vrhovnega sodišča sta prehodni določbi prvega in tretjega odstavka 71. člena, ZDavP-2J (ki se je začel uporabljati 1. 1. 2017), kolikor se nanašata na obračunavanje obresti od obveznosti, ugotovljenih v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 95. členu ZDavP-2, v neskladju z 155. členom Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Ob odsotnosti posebne ureditve namreč teh prehodnih določb ni mogoče razlagati tako, da ne bi učinkovali tudi na materialnopravne določbe spremenjenega 95. člena ZDavP-2 in s tem tudi na zaključena pravna razmerja glede obrestovanja davčnih obveznosti katerih rok za izpolnitev je potekel pred 1. 1. 2017.

V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal vložitve pritožbe pri drugostopenjskemu organu, zamude drugostopenjskega organa ter ponovnega poziva drugostopenjskemu organu, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi, kar pomeni, da je tožba preuranjena in jo je že iz tega razloga potrebno zavreči.

Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.

Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.

Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami…