Tožnik trdi, da glede odločbe z dne 20. 2. 2018 ni bil pravočasno obveščen, ampak je bil dolg arbitrarno izkazan z aktom za nazaj. Ta tožbeni ugovor v tem postopku, ki se nanaša na davčno izvršbo, ni upošteven, saj v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Tožbeni očitek, da je davčni organ neupravičeno združil dva izvršilna naslova OPSVZ in OPSVL, ni utemeljen, saj je v izvršilnem postopku možno (in tudi ekonomično) izterjevati več zapadlih neplačanih obveznosti hkrati.

Kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 29. 3. 2019, tožeča stranka v njej poziva davčni organ, da njen status normiranca po uradni dolžnosti spremeni v status zavezanca, ki ugotavlja davčno osnovo po dejanskih odhodkih, oziroma da ji omogoči popravek obračuna DDPO za leto 2018, in sicer zato, ker za priglašeni način ugotavljanja davčne osnove za leto 2018 ne izpolnjuje predpisanih pogojev. Ne gre torej za priglasitev prenehanja načina ugotavljanja davčne osnove DDPO na podlagi normiranih odhodkov oziroma za prepozno sporočeno odločitev. Zato ni podlage za zavrženje vloge kot vložene po roku na podlagi določb šestega odstavka 382. člena ZDavP-2.

Po določbah 54. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec v 12 mesecih od poteka roka za predložitev obračuna predloži popravek davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je davčno obveznost izkazal previsoko ter predloženi popravek obrazloži. Če popravek ni utemeljen, davčni organ popravka ne sprejme…

Dobiček, ki se obdavčuje v obravnavanem primeru, je pozitivna razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (in ne dobiček iz bilance Družbe), kapital pa je v tem primeru tožnikov poslovni delež v Družbi, ki ga je odsvojil (in ne kapital iz bilance Družbe). Ali so preneseni dobički in dobički tekočih let ostali v Družbi v njenem kapitalu v obravnavanem primeru zato samo po sebi ni relevantno. Prav tako pa samo po sebi ni važno, ali je tožnik realiziral dobiček pri osvojitvi ali ne, saj ZDoh-2 v prvem odstavku 99. člena izhaja iz predpostavk o vrednosti kapitala o odsvojitvi, ne pa iz dejansko realiziranih dobičkov.

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

V obvestilu je bil tožnik poučen, da se bo, kolikor sklepa v 15 dnevnem roku ne bo prevzel, štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15 dnevnega roka. Glede na to, da tožnik sklepa v navedenem roku ni prevzel, kar izhaja iz prazne vročilnice v spisovnem gradivu tožene stranke, se šteje, da je nastopila fikcija vročitve.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa.

V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.

Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.

Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Davčna odločba ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja…

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Kot pravilno poudari že drugostopenjski organ v svoji odločbi, se po določbah 97. člena ZDoh-2 pri ugotavljanju davčne osnove od dobička iz kapitala izgube lahko poračunajo s pozitivnimi davčnim osnovami, doseženimi v istem davčnem letu. Poračun pozitivnih in negativnih razlik med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve se torej lahko opravi le na letni ravni in se zato izguba ne more prenašati v druga davčna obdobja.