Glede na navedeno je tudi za določbo 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil tožnik obdavčen z izpodbijano odločbo, moč reči, da ureja posebno vrsto davka, podvrsto dohodnine, s katero se v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavči nenapovedane dohodke fizičnih oseb, z njo pa so določeni predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se postopek odmere tega davka lahko uvede. Ta določba torej ni nejasna ali nepopolna, tako kot to trdi tožnik.

Povedano drugače, ker iz razlogov na strani zavezancev ni mogoče ugotoviti dejanskih podatkov za izračun davčne osnove, tudi ni mogoče ugotoviti same davčne osnove ter obračunati oz. odmeriti davka in izdati odločbe; v takšnih primerih zaradi načel zakonitosti in enakosti pride v poštev ugotavljanje davčne osnove na alternativen način, s cenitvijo. Ker zavezanec davčnemu organu torej ne omogoči verifikacije in ugotovitve izvora svojih dohodkov oz. premoženja, tudi ne…

Toženka je zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi zavezančeva dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd. Zato je sodišče tožbi zoper izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe in citirane sodbe Vrhovnega sodišča.

Predlog se zavrne.

Prvostopenjski organ je tožniku z odločbo o odmeri dohodnine od obresti za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 odmeril davek. Tožnik je davčnemu organu še pred zapadlostjo plačal znesek po tej odmerni odločbi z uporabo QR kode na plačilnem nalogu, a je kljub temu del dohodnine od obresti po tej odmerni odločbi ostal neplačan, posledično pa izdan izpodbijani sklep, saj je davčni organ na podlagi 93. člena ZDavP-2 s plačilom poravnal že zapadlo obveznost za plačilo dohodnine od oddajanja premoženja v najem.

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetnik), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP.

Tožnica kot upravičenka do BPP bi lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca, česar pa v tožbi ne zatrjuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa, sodišče pa ob tem pojasnjuje, da okoliščina, da je bil tožnici izpodbijani sklep skladno z določili ZBPP vročen, še ne pomeni, da ji je bil s tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca.

Iz dodatnih informacij v obvestilu izhaja, da obstaja verjetnost, da so filipinski organi nepravilno izdajali potrdila o poreklu, saj se zdi, da si napačno razlagajo pravila o poreklu, zato se priporoča, da države članice sprožijo naknadno preverjanje, kadarkoli obstaja dvom o izpolnjevanju pogojev plovil in posledično o poreklu rib. To pomeni, da samo obvestilo ne navaja, da je v vsakem primeru uvoza s Filipinov poreklo blaga dvomljivo, temveč to obvestilo državam članicam podaja priporočilo, kako ravnati in kaj naknadno preverjati, če ta dvom obstaja sicer. Torej morajo organi držav članic v konkretni zadevi, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve ne izhaja.

Po presoji Ustavnega sodišča v zvezi s predvidljivostjo sprememb velja, da posamezniki ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati na spremembe in razvojna gibanja družbe ter se jim prilagajati. Nespremenljivosti sistemske ureditve še zlasti ni mogoče pričakovati na davčnem področju.

Iz javno objavljenega predloga ZDoh-2V izhaja, da se s to novelo zvišujejo stopnje dohodnine od dobička, doseženega z odsvojitvijo kapitala, ker gre za protiukrepe razbremenitve dohodkov iz dela oziroma prestrukturiranje davčnih bremen (poglavja 1.2., 2.3. in 3.1.1). Navedeno je vsekakor mogoče šteti za ustavno dopusten javni interes, ki se – kot navaja tudi Ustavno sodišče – lahko spreminja v relativno kratkem času, če tako presodijo pristojni organi zakonodajne in izvršilne oblasti, ki določajo politike na tem področju in imajo za to razumne razloge.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2?

2. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank?

Prenos krajevne pristojnosti na povsem drugo stvarno pristojno sodišče v upravnem sporu ni mogoč, saj v Republiki Sloveniji obstaja le eno sodišče, ki je stvarno pristojno za obravnavo teh sporov. Zato Vrhovno sodišče drugega stvarno pristojnega sodišča sploh ne more določiti.

Za oceno, da uspeh tožnice s pritožbo na ESČP zaradi kršitve 2. člena 1.Protokola ESČP ni verjeten, zadostuje ugotovitev, da sklep, katerega edina posledica je ta, da se izvršba na premoženje dolžnika ustavi, v to pravico očitno ne more poseči.

Prenos krajevne pristojnosti na povsem drugo stvarno pristojno sodišče v upravnem sporu ni mogoč, saj v Republiki Sloveniji obstaja le eno sodišče, ki je stvarno pristojno za obravnavo teh sporov. Zato Vrhovno sodišče drugega stvarno pristojnega sodišča sploh ne more določiti.

Za oceno, da uspeh tožnice s pritožbo na ESČP zaradi kršitve 2. člena 1.Protokola ESČP ni verjeten, zadostuje ugotovitev, da sklep, katerega edina posledica je ta, da se izvršba na premoženje dolžnika ustavi, v to pravico očitno ne more poseči.