Za nastanek obveznosti plačila NUSZ za zazidano stavbno zemljišče ni pomembno, ali se objekt uporablja ali ne, saj se lahko odmeri tudi za nepremičnine, ki se šele gradijo. Prav tako neuporaba in niti nezmožnost uporabe ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila.

In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.

Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.

Ključna je izjava zakonitega zastopnika družbe B., ki jo je dal v davčnem postopku in iz katere izhaja, da tožnika kot podjetnika ne pozna ter da z njim nikoli ni posloval in tudi sicer ne sodeluje. Omenjeno izjavo nadgrajujejo okoliščine, ki se tičejo domnevno prejetih računov omenjene družbe in pogodb o asignaciji, za katere davčni organ ugotavlja, da so kot listine neverodostojne, ter okoliščine v zvezi s plačili računov, ki niso bila opravljena na poslovni TRR omenjene družbe, temveč so bila opravljena C. C. kot fizični osebi na njegov osebni bančni račun, ne da bi bila po ugotovitvah davčnih organov izkazana njegova povezava z omenjeno družbo. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje pravice do odbitka vstopnega DDV po zadevnih računih.

Zakonska ureditev instituta poroštva iz prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je povsem jasna in nedvoumna in, poroštva ne pogojuje z ugotavljanjem oziroma izkazovanjem namena dolžnika, da bi se z neodplačnim prenosom premoženja oziroma s prenosom premoženja po nižji ceni od tržne, izognil plačilu davka. Nanaša se namreč na izterjavo iz premoženja povezanih oseb in s tem iz premoženja oseb, ki so tesneje povezane z davčnim dolžnikom, in kar je po presoji sodišča tista okoliščina, ki utemeljeno narekuje drugačne pogoje za uporabo poroštva, kot so tisti iz druge povedi. Gre torej za zakonsko besedilo, s katerim se zaradi povezanosti med dolžnikom in osebami, na katere je dolžnik svoje premoženje neodplačno ali po nižji vrednosti od tržne prenesel, vzpostavlja domneva, da je podan namen izogibanja, in to na način, da se opušča njegovo nadaljnje dokazovanje.

Pri odmeri nagrade oziroma stroškov po ZBPP se uporabljajo pravila postopka, za katerega je bila BPP dodeljena, saj le v tem primeru lahko pride do pokritja stroškov za pravno pomoč in ne do presežka plačil nad stroški. Da se tudi v postopku BPP priznava le nagrada za opravila, ki so bila v postopku potrebna, pa nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse.

Iz določbe 102. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je trenutek odsvojitve kapitala opredeljen različno za različne pravne situacije. Prenehanje gospodarske družbe ali zmanjšanje osnovnega kapitala v družbi z vidika odsvojitve kapitala je vezano na datum sklepa organa o prenehanju oz. sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala in ne na datum pravnomočnosti sklepa sodišča. V primeru stečajnega postopka z vidika določbe 102. člena ZDoh-2 velja kot trenutek odsvojitve kapitala datum pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere se stečajni postopek zaključi. Šele po izvedenem stečajnem postopku bo ugotovljeno, kakšna je dejanska vrednost družbe oziroma vrednost poslovnega deleža družbenika v družbi in ali bo sploh prišlo do izplačila družbenikov iz ugotovljene stečajne mase. Tudi določba 94. člena ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje z vidika izplačila lastniškega deleža, ali bo do izplačila družbeniku iz naslova imetništva poslovnega deleža sploh tudi…

Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi.

Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnica preko novo ustanovljene družbe, ki jo je lastniško in upravljavsko obvladoval isti družbenik kot tožnico, ustvarila pogoje, ki so ji omogočili davčno ugodnejšo obravnavo izplačil kot v primeru neposrednega plačila dobička družbeniku. Vendar taka ugotovitev sama po sebi še ne zadostuje za subsumpcijo pravnega posla pod četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Bistveno ostaja vprašanje, ali ima navedena transakcija dovolj ekonomske vsebine, da se za davčne namene upošteva tako, kot je bila formalno oblikovana (kot prodaja poslovnega deleža in se obdavči na podlagi določb 93. člena in dalje ZDoh-2) in se ne vrednoti mimo njene formalne oblike.

Ni izkazano, da bi prodaja poslovnega deleža v tožnici v bistvenem zasledovala pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ampak je bil navedeni pravni posel utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi izven davčnega prava, ki glede na zgoraj obrazloženo niso zanemarljivi….

Tožnik obravnava izplačila gotovine iz tožnikovega računa izplačal svojemu zakonitemu zastopniku A. A. izključno zaradi njegove vloge družbenika pri tožniku. Sporni prejemki gotovine, ki jih je tožnik prejel od navedene družbe, pa po presoji sodišča predstavljajo prikrito izplačilo dobička tožnika, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2 ter ne predstavljajo drugega dohodka, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in kot je sporna izplačila tožniku opredelil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnikova gotovinska izplačila je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. zadržal zase, zato predstavljajo njegov obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot “drug dohodek” le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v…