V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež, in sicer za kupnino 127.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi z argumentacijo, da je za odkup obstajal ekonomski interes, prav ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Organ po pridobitvi podatkov tožnici rezultatov ugotovitvenega postopka, ki so bili zanjo neugodni (iz priložene dokumentacije ter odgovorov Centra za socialno delo in ZPIZ ugotavlja, da tožnica nima priznanega statusa invalida in nima ocenjene telesne okvare), ni posredoval, s tem pa tožnici ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na katere je nato oprl odločbo (kršitev prvega odstavka 9. člena ZUP – načela zaslišanja stranke).

FURS kot davčni organ je v obravnavani zadevi postopek vodil na podlagi ZPDZC-1, ki določa postopek nadzora zaposlovanja na črno, ne vsebuje pa določb glede vročanja. Zato bi moral v hitrem postopku glede vročanja dokumentov uporabiti 58. člen ZP-1, torej smiselno ZUP, ne pa določb glede vročanja ZDavP-2, ker v obravnavani zadevi ni šlo za davčni postopek.

Ob upoštevanju razlogov odločbe Ustavnega sodišča in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.

V okviru vsebinske ocene očitne nerazumnosti tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa, ki ga tožnik želi izpodbijati, in na podlagi te presoje ugotovila, da tožnik s tožbo zoper ta sklep že na prvi pogled nima verjetnega izgleda za uspeh in da zato ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče meni, da je tožena stranka z opisanimi zaključki v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, prevzela vlogo, ki jo ima Upravno sodišče v upravnem sporu, s tem pa presegla okvire ocene očitne nerazumnosti, ki jo je upravičena izvesti na podlagi 1. alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Iz upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s poizvedbami, kakor tudi ne izhaja, da so mu bile poizvedbe vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se na njih upravni organ sklicuje. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje pravice do izjave zahteva, da je stranka seznanjena s celotnim dokaznim gradivom.

Tožnica po sklepu o izvršbi ni davčna zavezanka, saj predmet obdavčitve niso bili neposredno njeni dohodki, premoženje ali pravni posli. Iz vsebine sklepa je nesporno, da gre za osebo, ki je v postopku davčne izvršbe dolžna plačati davek kot porok. Da položaja davčnega zavezanca in plačnika davka pri odpisu dolga ne gre enačiti, izhaja tudi iz tega, da davčni zavezanec odgovarja za poravnavo celotnega davčnega dolga, medtem ko plačnik davka odgovarja za dolg le do višine vrednosti premoženja, ki ga je neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče povzema, da ni mogoče odpisati dolga plačnika davka, saj lahko davčni organ odpiše davčni dolg le davčnemu zavezancu.

Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve.

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.

V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).

S pritožbo zoper sklep o izvršbi po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in zato tovrstnih ugovorov tudi v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost sklepa o izvršbi, ni mogoče uveljavljati.