V davčnem postopku imajo listinski dokazi sicer res prednost, vendar je treba upoštevati naravo spora v obravnavanem primeru, in sicer, da gre za obdavčitev fizične osebe, ki med drugim zatrjuje, da je vire za sporne pologe na bančne račune dobila na podlagi ustno sklenjenega posojilnega oziroma darilnega razmerja s svojimi sorodniki. Ustna posojilna oziroma darilna pogodba pa sta po pravilih obligacijskega prava zakoniti. V takih primerih so predlogi za zaslišanje stranke in prič (sorodniki) primeren dokaz in so v skladu s 77. členom ZDavP-2. Poleg tega je predlog za zaslišanje prič potreben, saj tožnica z njim ni dokazovala dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.

V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, je pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v…

Tožeča stranka ugovarja, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti le določbe ZSZ/84 in Odloka, ne pa tudi določb ZGO-1. Pri presoji o tem se je sodišče oprlo tudi na sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi s tem vprašanjem v primerljivih zadevah (npr. v sodbah I U 178/2020, I U 201/2020, I U 202/2020, I U 946/2020, II U 214/2020, in drugih). Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti ZDavNepr z odločbo U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ZDavNepr razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so našteti tudi prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84, občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1….

Po presoji sodišča je za določitev elektrointenzivnosti oziroma s tem povezanega prispevka bistvena količina porabljene električne energije, ki mora biti za vse končne odjemalce opredeljena enako, kar se odraža skozi končni znesek za plačilo dobavljene električne energije. V primeru, če se zavezancem za DDV za namen ugotovitve elektrointenzivnosti plačani davek ne bi upošteval, bi to posledično pomenilo, da bi morali končni odjemalci električne energije v primerjavi s tistimi, ki niso zavezanci za DDV, porabiti 22% električne energije več, da bi dosegli enako stopnjo elektrointenzivnosti.

(Še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je stranka upravičena do obresti, če je davčni organ zamudil z izdajo in vročitvijo odločbe na podlagi katere bi moral stranki vrniti preplačan davek, zaradi česar se je vračilo zgodilo kasneje, kot če bi organ postopal v zakonsko predpisanih rokih?

V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja le za dejstva, na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa.

Glede na dokazno breme v davčnem postopku bi moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila.

Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik kljub pozivom ni izkazal, da prejeta sredstva na njegov TRR v Avstriji v letu 2012 niso obdavčljiva, njegovi ugovori o zastaranju terjatve in o tem, da bi morala tožena stranka (in sodišče) ne upoštevati pravil o prepoznih novotah, pa niso utemeljeni.

Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisu, dovolj jasno in obenem nesporno sledi, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan tožeči stranki kot poroku davčnega dolžnika ter da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki izdan kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se slednji kot dolžnik izognil plačilu davka.

Izpodbijani sklep ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke kot poroku davčnega dolžnika, ter ji v tem – odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, zato v zadevi ni bilo odločeno na ustavnoskladen način.