Tožnik je popravek obračunanega davka želel uveljavljati na podlagi znižanja davčne osnove zaradi naknadnega dogovora med strankama posla (tožnikom kot dobaviteljem in družbo A. kot naročnikom), torej na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, tj. po pravilih o znižanju cene po opravljeni dobavi (zaradi reklamacije opravljene storitve). V takšnem primeru pa zakon predpisuje tudi dodaten pogoj, namreč obvezno pisno obvestiti kupca o znesku DDV, za katerega slednji več nima pravice do odbitka.

Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.

Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.

V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.

Zgolj ugoden razplet zadeve še ne pomeni, da lahko tožnik zahteva povračilo stroškov postopka. Dejstvo je namreč, in to nesporno, da do omenjenega ugodnega razpleta ni prišlo na podlagi tožnikovih vlog in v postopku, ki je tekel na njihovi podlagi. Do odprave sklepa o zavarovanju je prišlo na podlagi vloge glavnega zavezanca in s tem v drugem postopku. Ta je imel sicer isti cilj, ki ga s svojimi vlogami tudi dosegel. Pri čemer se učinki odprave nedvomno raztezajo tudi na tožnikov položaj. Še vedno pa mu ne dajejo položaja tistega zavezanca, ki je dosegel ugodno rešitev zadeve in s tem položaj zavezanca iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki je upravičen do povračila stroškov postopka.

Toženka je pravilno pojasnila način vročanja pravni osebi. Po tretjem odstavku 85.a člena ZDavP-2 davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti v portal e-davki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu e-davki. Glede na navedeno sodišče ne sledi razlogom tožnika kot relevantnim, da ni imel dostopa do portala e-davki, saj ima možnost prejemati informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumenti na svoj elektronski naslov.

Okoliščina, da je s smrtjo enega od zakoncev zakonska zveza prenehala pred uvedbo dedovanja, po presoji sodišča nima vpliva. Iz ZDDD namreč ne izhaja pogoj za oprostitev davka na dediščino, da biološki starš otroka (pastorka oziroma pastorke), ki je bil zakonec zapustnika, preživi zapustnika. V danem primeru je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnik kljub smrti zakonca oporoke ne spremeni ali prekliče, iz navedenega izhaja, da statusna sprememba (prenehanje zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti zaradi smrt zakonca) na njegovo razmerje do otroka umrlega zakonskega partnerja (pastorka) nima vpliva. Po povedanem je za davčno obravnavo oporočnega dedovanja otrok umrlega zakonskega partnerja (pastorek) na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec umrl pred zapustnikom.

Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih – finančnih posledic oziroma obveznosti. Določilo 7. člena pogodbe o kandidaturi zato nasprotuje prvemu odstavku 82. člena URS in je nično (prvi odstavek 86. člena OZ).

Terjatve na plačilo odškdonine zaradi smrti bližnjega, kakršne proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo tožniki, niso med izjemami iz tretjega do petega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Izjeme je treba vselej razlagati ozko, še toliko bolj, kadar ima razlaga tako usodne posledice, kot jih ima zamuda roka za prijavo terjatve – materialnopravni učinek, ki se kaže kot prenehanje terjatve. Vrhovno sodišče zato ne pritrjuje tezi, da trimesečni rok za prijavo teče od smrti bližnje tožnikov oziroma da bi bilo treba terjatev, nastalo po začetku stečajnega postopka, prijaviti v določenem časovnem obdobju po njenem nastanku. Opore za tako razlago v ZFPPIPP ni.

Le tiste terjatve, za katere ZFPPIPP izrecno določa, so izjeme, ki kljub temu, da so nastale po začetku stečajnega postopka in bi se po prvem delu zakonske norme prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP prav tako štele kot strošek, to niso, temveč se poplačajo iz razdelilne mase. Ker med temi izjemami ni terjatev,…

Pravnemu varstvu pravic, ki še niso kršene, so pa ogrožene, je namenjena ugotovitvena tožba, pri kateri je predpostavka pravnega interesa ta, da je tožnikov položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja. Potencialen poseg v tožničine pravice z prihodnjimi odločbami tožene stranke in negotovost, povezana s tem, pa ne predstavljata pravnega interesa za izpodbojno tožbo.

Dedne rede opredeljuje matični zakon, to je ZD, zato je pri razlagi dednih redov zato treba slediti določbam tega zakona (to je ZD). Po slednjem tožnica spada v tretji dedni red. ZDDD v 8. členu pri točki b) navaja „III. dedni red (dedi in babice)“, pri čemer pa se po presoji sodišča tožnica utemeljeno sklicuje, da čeprav tudi ZD v 18. členu izrecno navaja zgolj dede in babice, pa v okviru tretjega dednega reda dedujejo (na podlagi vstopne pravice) tudi njihovi potomci (drugi odstavek 19. člena ZD). Zato je po presoji sodišča pri določitvi dednih redov treba slediti določbam ZD in ni pravilno stališče davčnega organa, da bi pri upoštevanju dedičev po vstopni pravici šlo za preširoko razlago ter da je davčne predpise treba razlagati restriktivno.

Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.