Za sodno presojo ostane odprta le še tožnikova trditev, da gre v primeru spornega vozila povsem očitno za (lahko) tovorno vozilo, ki pa, upoštevaje zavrnitev podanega dokaznega predloga, v tem upravnem sporu ostaja nedokazana. Vsled tega je tožnik imel možnost podati pripombe, ki jih je davčni organ v izpodbijani odločbi konkretizirano in argumentirano zavrnil. Prav tako je tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi zelo konkretno naštel objektivne lastnosti tožnikovega vozila, ki so narekovale uvrstitev pod št. 8703.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor glede višine davčne osnove, od katere je davčni organ odmeril dohodnino od dohodkov iz zaposlitve in pripadajoče prispevke. Tožnica po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da bi moral davčni organ zneske, ki izhajajo iz predmetnih računov, zmanjšati za obračunani DDV. DDV, ki ga je družba A., d. o. o. izkazala na spornih računih, namreč ne more predstavljati dohodka fizične osebe v smislu 15. člena ZDoh-2. Davčni organ bi moral upoštevati tudi določbe 74. člena ZDavP-2, v skladu s katerimi ima prekvalifikacija vrste prejemka za posledico, da se obdavčitev, ki temelji na formalno sklenjenih pogodbah, nadomesti z davčno obveznostjo, ki temelji na pravilni vsebinski opredelitvi razmerij med tožnico in njenim zakonitim zastopnikom.

V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.

Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.

Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno.

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru izvršljive sodbe in izvršljivih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse.

Iz ureditve v materialni zakonodaji izhaja, da ob podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu do odloga davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da zavezanec opcijo odloga izbere, svojo izbiro priglasi davčnemu organu po pravilih davčnega postopka, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Četudi je rok za priglasitev določen v zakonu, ki ureja davčni postopek, pa to pravilo ob dejstvu, da je tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 t.i. blanketna norma (torej norma, ki napotuje na drugo pravilo), po presoji sodišča, predstavlja materialnopravni rok, ki časovno omejuje zavezančevo zakonsko pravico do izbire opcije odloga ugotavljanja davčne obveznosti.

Po izvedenem dokaznem postopku sodišče sodi, da je odločitev toženke glede uvrstitve tožnikov vložkov za čevlje v tarifno številko KN 6406 90 50 pravilna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni sporno, da so vložki za čevlje izdelani po meri uporabnika, kar pa še ne zadostuje za uvrstitev v tarifno oznako KN 9021, saj se vanjo uvrščajo tudi masovno izdelani ortopedski pripomočki.

Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP), zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena ZPP.

Pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je treba upoštevati, da gre za dohodek sui generis, in da se lahko šteje za drugi dohodek le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.

Tožnik je po pooblaščencu sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku.

V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ je zato dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in…

V obravnavanem primeru se je kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.