(Še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je stranka upravičena do obresti, če je davčni organ zamudil z izdajo in vročitvijo odločbe na podlagi katere bi moral stranki vrniti preplačan davek, zaradi česar se je vračilo zgodilo kasneje, kot če bi organ postopal v zakonsko predpisanih rokih?

V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja le za dejstva, na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa.

Glede na dokazno breme v davčnem postopku bi moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila.

Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik kljub pozivom ni izkazal, da prejeta sredstva na njegov TRR v Avstriji v letu 2012 niso obdavčljiva, njegovi ugovori o zastaranju terjatve in o tem, da bi morala tožena stranka (in sodišče) ne upoštevati pravil o prepoznih novotah, pa niso utemeljeni.

Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisu, dovolj jasno in obenem nesporno sledi, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan tožeči stranki kot poroku davčnega dolžnika ter da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki izdan kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se slednji kot dolžnik izognil plačilu davka.

Izpodbijani sklep ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke kot poroku davčnega dolžnika, ter ji v tem – odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, zato v zadevi ni bilo odločeno na ustavnoskladen način.

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan tožeči stranki kot poroku davčne dolžnice, in sicer kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe izven statustnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba kot dolžnica izognila plačilu davka. Ker izpodbijani sklep ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožnika kot poroka davčne dolžnice ter mu v odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, torej v zadevi ni bilo odločeno na ustavno skladen način, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Davčni organ tožnici kot porokininji davčnega dolžnika očita prenos dejavnosti davčnega dolžnika na tožnico kot povezani osebi z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka in ji je izdal sklep o izvršbi za dolg davčnega dolžnika.

Davčni organ bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi zoper porokinjo davčnega dolžnika predhodno izdati odmerno odločbo, pri tem pa bi moral tožnici kot porokinji omogočiti, da se v zadevi izjasni tako glede dejanskih, kot tudi o pravnih razlogih. Ker tožnici kot porokinji davčnega dolžnika ni bila izdana odmerna odločba in ji v davčnem postopku tudi ni bila dana možnost izjave o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njena poroštvena obveznost, v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnici.

Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Posledično se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu 5. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom ustavljeni postopek, ni začel na zahtevo tožnika. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka…

Vendar pa, glede na to, da se tožniku davek nalaga, ker bi moral ob prodaji vozila kupcu na podlagi izdanega računa obračunati DDV po splošni shemi, tj. po stopnji 22 %, bi bil davčni organ moral najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal kupcu. Teh ugotovitev pa v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni. Glede tretjega in četrtega avtomobila pa se z izpodbijano odločbo kot subjekt, ki je avtomobila kupil od nemških prodajalcev, prepozna tožnika kot samostojnega podjetnika in prezre tožnika kot fizično osebo. V izpodbijani odločbi podlaga za takšen zaključek ni jasno opredeljena, tj. ni jasno, ali se tožniku očita obstoj subjektivnega elementa ali pa uporaba navideznih poslov oz. zloraba drugih predpisov ali kaj tretjega. V izpodbijani odločbi se navaja zgolj, da tožnik lahko preprodajo vozil opravlja le v okviru registrirane dejavnosti in ne kot fizična oseba, sicer…