Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, vendar se tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice.

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčne obveznosti, saj razpolaga z nepremičnim premoženjem, iz vrednosti katerega se lahko davčna obveznost poplača.

Upravičenka do brezplačne pravne pomoči kot upnica v izvršilnem postopku ni zgolj pasivna udeleženka, ki reagira zgolj na pozive sodišča, ampak lahko v postopku samoiniciativno navaja svoja stališča glede konkretne zadeve in predlaga opravo procesnih dejanj. Za to pa potrebuje ustrezno pravno pomoč, ki je osebam, ki zaradi svojega socialnega položaja tega ne zmorejo, zagotovljena v okviru instituta brezplačne pravne pomoči.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Če posameznik v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja vlaga del svojega dohodka (plače), ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, “drugi dohodki” po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne vključujejo izplačil odkupne vrednosti zavarovanj zaradi odstopa iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v delu, v katerem so bila ta plačila že obdavčena z dohodnino. Kot dohodek se v tovrstnih primerih lahko obdavči le razlika med (predhodno obdavčenimi) vplačili in prejetim vplačilom, če je do pozitivne razlike sploh prišlo.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Zaradi eventualnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 pritožničina pravica, da doseže odpravo odmerne odločbe po nazorstveni pravici in s tem do učinkovitega sodnega varstva, v okoliščinah konkretnega primera ni v ničemer ogrožena. Potek roka iz 88. člena ZDavP-2 namreč ni ovira za odločanje sodišča o pritožničinem tožbenem zahtevku, saj ta rok, ki velja v davčnem postopku, sodišča v postopku upravnega…

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje.

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe, pač pa razlogi na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, pač pa ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.