Izstavitev zadolžnice ni pravni posel in že zato ne drži, da naj bi s sestavo in podpisom listine nastal nov pravni posel imenovan „zadolžnica“ in s tem nova obveznost. Gre za dokumentarno (dokazno) listino, ki dokazuje obstoj pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter obstoj in vsebino dolžnikove obveznosti, ki izvira iz tega pravnega razmerja. Kljub temu ima dolžnik vedno možnost dokazovati nasprotno.

Določba 3. odstavka 11. člena ZDDPO-1 pri izkazovanju odhodkov izrecno predpisuje uporabo SRS. Verodostojne knjigovodske listine so po določbah SRS (21.5., 21.9.) predpisano sredstvo dokazovanja nastanka, vsebine in obsega poslovnega dogodka. Čeprav ZDavP-2 vrste dokaznih sredstev ne omejuje, jih v določenem obsegu vendarle omejuje sama narava davčnega postopka oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah.

Po 6. členu ZDDPO društva, ustanovljena za nepridobitne namene, davka ne plačujejo, razen za pridobitno dejavnost. V tem pogledu nepridobitni namen ustanovitve tožeče stranke kot društva ni sporen. Sporno je njeno dejansko poslovanje, za katerega davčni organ ugotavlja, da v pretežni meri ni skladno z nepridobitnim namenom. Za oprostitev plačila davka namreč ni dovolj nepridobiten namen ustanovitve, temveč je potrebno, da društvo na takšen način tudi dejansko posluje. Poslovanje zato ne sme biti usmerjeno v doseganje dobička – ne za društvo in tudi ne za njegove člane.

Sredstva, vložena v prenovo nepremičnine, predstavljajo, skladno s sklenjeno najemno pogodbo in po izjavi obeh lastnikov, ki sta jo dala v inšpekcijskem postopku, vrednost plačane najemnine. Zato so bili stroški za prenovo v celoti priznani kot stroški plačane najemnine, obenem pa vrednost vlaganj predstavlja prejemek obeh lastnikov, ki se v skladu z 69. členom ZDoh obdavči z davkom…

Funkcijo člana uprave lahko izvaja na podlagi določb ZGD (246., 248. člen) le fizična oseba, ki je sposobna pravno veljavno tvoriti voljo. ZGD tudi natančno navaja, kaj se šteje med prejemke članov uprave. Te prejemke lahko prejme le fizična oseba, ne pa pravna oseba. Glede na dejansko in pravno naravo prejemkov tožnika kot člana uprave družbe, predstavljajo ti prejemki osebne prejemke, ki so neločljivo povezani z davčno obveznostjo plačnika za davek od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost in sicer so obdavčljivi v skladu z določbo 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh. Pri tem dejstvo, da so bili nakazani na račun pravne osebe na podlagi njenih izstavljenih računov kot plačilo za opravljanje storitve, ni odločilno. Davčna organa sta tudi pravilno ocenila namen oziroma motiv za sklenitev spornih pogodb oziroma sporazumov zaradi ugodnejše davčne obremenitve tožnika, zlasti glede na to, da med strankama ni spora v tem, da lahko funkcijo poslovodenja…

Predmet tega spora sta zahtevek tožnika za razveljavitev obračuna DDV za meseca oktober in december 2001 teh zahtevek za vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev. Davčna organa sta razloge za zavrnitev zahtevkov opredelila zgolj na podlagi določil ZDDV, ne pa tudi na podlagi 95. člena ZDavP, čeprav je tožnik že v svojem zahtevku omenjeno pravno podlago navajal. Zato izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve in se ne da preizkusiti. Nezakonitost prvostopenjske odločbe pritožbeni organ, s tem, ko postopka v smislu člena 251 ZUP ni v zadostni meri dopolnil (navedel je zgolj, da ne gre za dvojno obdavčenje), ni odpravil.

Po določbi 26.e člena ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Ker gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev, je treba navedeno določbo restriktivno tolmačiti. V danem primeru tožnica v postopku ni predložila prodajne pogodbe, marveč izročilno pogodbo, katere pravna narava je povsem drugačna. Dejstvo, da je izplačala določena finančna sredstva preostalima dednima upravičenkama, za kar je najela kredit, na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.

Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.

Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.

Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenje, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.

Institut popravka oziroma zmanjšanje davčne osnove je v pozitivni zakonodaji predviden po določenem postopku, pred tem pa mora biti opravljen popravek odbitka vstopnega DDV in obvestilo dobavitelja. Ob teh pogojih se potem popravek lahko izvrši pri dobavitelju v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.