Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi opravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračn davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa…

V zadevi je sporno, ali je s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi dovoljeno izpodbijati samo izvršljivost izvršilnega naslova. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep, nasprotuje izvršilnemu naslovu zato, ker meni, da ta ni postal izvršljiv, ker ji ni bil pravilno vročen oziroma ji sploh ni bil vročen. S tem tožnica izpodbija izvršljivost izvršilnega naslova oziroma sam izvršilni naslov. Kot je pravilno pojasnila tudi toženka, izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi.

Toženka v postopku s pravnimi sredstvi ne sme presojati in ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj za to po določbah ZDavP-2 nima podlage, temveč le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena in 144. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek…

V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je treba zagotoviti enake pravice, kot v navadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja (tj. brez okoljevarstvenega soglasja). Tako se namreč zagotavlja, da podobni položaji, kot je navaden postopek izdaje gradbenega dovoljenja, niso ugodnejši od tistih, ki so določeni za izvajanje Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, tj. integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja.

Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.

Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisih, jasno in obenem nesporno sledi, da je bil izpodbijani sklep tožnici izdan kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe A. izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba A. kot dolžnica izognila plačilu davka, in s tem na podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je bila predmet ustavne presoje in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo ter (do odprave ugotovljene protiustavnosti) določilo način izvršitve odločbe.

Ker se učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča nanaša na vse zadeve, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, ji je sodišče pri odločanju dolžno slediti ter pri tem, glede na to, da ugotovljena protiustavnost še ni odpravljena, upoštevati v njej določen način izvršitve. Pri tem ugotavlja, da izpodbijani sklep nedvomno ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti…

Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi (kot je npr. zaslišanje prič) niso izključeni, zakonska dikcija, da se trditve „praviloma“ dokazuje s tam naštetimi listinskimi dokazi, pa zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami po naravi stvari lažje in hitrejše. Davčni organ je v postopku pridobil pisne izjave zaposlenih delavcev pri tožniku. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru navedenih izjav procesno za zaslišanje prič in ne za pridobivanje podatkov v smislu 41. člena ZDavP-2, ki se nanj sklicuje davčni organ, pri katerem tožnik ni sodeloval. Zato so utemelji tožbeni razlogi, da je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke.

Prodajna pogodba (formalno zapisana kot predpogodba) v obravnavanem primeru ni bila podlaga za prenos stvarnopravne lastninske pravice na nepremičnini, je pa bila pravna podlaga za terjatev prodajalca za plačilo preostanka kupnine in za terjatev kupcev za sklenitev razpolagalnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot premoženjske obligacijske pravice, ki je spadala v skupno premoženje zakoncev. Povedano drugače: stvarnopravna realizacija je bila pomembna le z vidika (stvarnopravne) forme tega premoženja. Stanovanje pa je v ekonomskem (premoženjskem) smislu prešlo v pravno sfero zakoncev že v času zakonske zveze.

Opisana premoženjska pravica se je po razpadu življenjske skupnosti skladno z načelom realne subrogacije vključila v stvarnopravno pravico. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je z razvezo (in po uveljavljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti) skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati, je pa…

Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo “in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje” oziroma “in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil”. Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje.

Izpodbijana odločitev v citiranem delu namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

Če obrazložitev upravne odločbe predpisane vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi nadana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe konkretno navesti pravno podlago ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.

Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko…