Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen.

Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov).

Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj…

Zaradi zaščite kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ZVKSES kot lex specialis s svojimi kogentnimi določbami odstopa od ureditve po OZ-u.

Zakonodajalec je pojem “izročitve nepremičnine” zelo konkretizirano ovsebinil. Povezal ga je z več pravnimi dejanji prodajalca, tudi z izročitvijo uporabnega dovoljenja, in ne zgolj s prenosom posesti. Slednje tvori zgolj eno dejanje v celotnem sklopu izpolnitvenega ravnanja.

Vse uveljavljene metode razlage zakonskih besedil pritrjujejo reviziji, da je bila toženka, ker uporabnega dovoljenja do izteka pogodbeno dogovorjenega roka ni pridobila, v zamudi z izročitvijo nepremičnine (četrti odstavek 16. člena ZVKSES).

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS, 125/08, 85/09, 110/09, 1/10, 43/10, 97/10, 24/12 – ZDDPO-2G, 24/12 – ZDoh-2I, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 95/14 – ZUJF-C, 23/15 – ZDoh-2O, 23/15 – ZDDPO-2L, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 36/20 – ZIUJP, 36/20 – ZIUPPP, 49/20 – ZIUZEOP, 61/20 – ZIUZEOP-A, 89/20, 145/20 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE, 203/20 – ZIUPOPDVE).

V sporu o obsegu zapuščine so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. Ker je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote, ni dopustno reševati spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani.

Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče.

Zavezovalni pravni posel, katerega predmet je tuja stvar, samo zaradi tega, ker odsvojitelj na predmetu pogodbe nima lastninske pravice, ni nična.

Tožba je samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi. Skladno z ustaljeno sodno prakso to pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te konkretno opredeliti. Prav tako ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretizirano navedenih kršitev oziroma tožbenih navedb in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.

Na podlagi 367. č člena ZPP sodišče vlogo zavrže, če predlogu za dopustitev revizije ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Iz tega izhaja, da Vrhovno sodišče ne poziva stranke na odpravo pomanjkljivosti (predložitev manjkajočega dokaza).

Predlog je vložil zakoniti zastopnik predlagatelja, ki pa svoji vlogi ni priložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zaradi neizkazovanja zahtevanega pogoja predlog za dopustitev revizije ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Davčni organ ni pristojen za ugotavljanje storitve kaznivih dejanj. Prvi odstavek 127. člena ZDavP-2 jasno določa, da davčni nadzor, med drugim po drugem odstavku cit. člena torej tudi davčni inšpekcijski nadzor, obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem zakonov o obdavčenju in ZDavP-2. Po presoji sodišča zato po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 ni mogoče izdati ugotovitvene odločbe, s katero bi se ugotovile nepravilnosti s področja kazenskega prava, temveč je mogoče ugotoviti le nepravilnosti, poenostavljeno rečeno, z davčnega področja oz. s področja drugih zakonov, ki spadajo v pristojnost davčnih organov.

Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s…

Odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej izterja. Javni interes se namreč izraža v zadostnih javnih sredstvih za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb (davki so glavni proračunski vir); če bi pritožba praviloma zadržala izvršitev odločbe, bi (zaradi več dejavnikov) prišlo do zloma koncepta proračunskega financiranja.

V postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.