Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve.

Koncesnina je javna dajatev katere zastaranje ureja 125. člen ZDavP-2.

Toženka je prekoračila meje prostega preudarka, ko je odločila, da tožnici zavrne zahtevek za dodelitve koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu. Prav tako je po mnenju sodišča prosti preudarek uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V izpodbijani odločbi je namreč kot druge okoliščine za odločanje v zadevi navedla neuradne, javno dostopne informacije.

Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta sicer formalno ločena postopka; v enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Vendar pa ZDavP-2 ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata. To velja tudi za primer, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske…

Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbijati, onkraj standarda očitnosti.Organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP

Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.

Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.

V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka od opravljenih storitev vodenja knjigovodstva ni obračunala DDV skladno s 33. členom ZDDV-1, hkrati pa na izdanih računih ni izkazala vseh podatkov (stopnja DDV in znesek DDV) po določbi 82. člena ZDDV-1. Na podlagi ocene prilivov na transakcijski račun tožeče stranke je zato davčni organ obračunal DDV po davčni stopnji 22 % za opravljene storitve ob upoštevanju odbitka DDV po predloženih računih za obdobje od aprila 2015 dalje.

Obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračilo, je obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.

Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za lastni poslovni delež plačal preveč (torej morebitne razlike med tržno in pogodbeno ceno) in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.

Tožnik se v tožbi sklicuje, da bi bili nadaljnji postopki zoper neplačnike ekonomsko neupravičeni. Davčni organ je na podlagi 76. člena ZDavP-2 pravilno štel, da je tožnik tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Za konkretni postopek to pomeni, da je na tožniku dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za odpis terjatev pod pogoji iz šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2.

Toženka v obrazložitvi nekonkretizirano ugotavlja, da sta navedeni podjetji povezani preko lastnikov in prokuristov ter pavšalno ugotavlja, da opravljata enako dejavnost, česar pa konkretno ne obrazloži. Ni konkretno ugotovljeno, katero dejavnost navedeni podjetji dejansko opravljata in ne gre zgolj za dejavnost, navedeno v statutu in v registru. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni določno ugotovljeno, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetij in na katerem upoštevnem trgu oz. sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih.