V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS se lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Komisija sicer ni odločala na podlagi 220. člena CZS, temveč po 239. členu CZS, vendar pa je (ne glede na ločenost teh postopkov) treba upoštevati, da so za uporabo 220. in 239. člena CZS lahko pravno pomembna ista dejstva. Ugotovljena napaka carinskih organov je pravno pomembna okoliščina tako v postopku naknadne vknjižbe po 220. členu kot v postopku odpusta po 239. členu CZS.

Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ, kljub takšnim tožnikovim ugovorom, nista ugotavljala, ali je bil predmetni gospodarski objekt po letu 1967 v bistvenem nespremenjen oziroma ali je njegova namembnost po letu 1967 ostala v bistvenem nespremenjena, pri čemer njegove namembnosti v tistem obdobju niti nista ugotavljala.

S tem stališčem sodišče odstopa od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

V obravnavanem primeru so bili dohodki, ki jih je tožnik v letu 2015 dosegel v Sloveniji, v Italiji kot državi njegovega rezidentstva obdavčljivi in tudi obdavčeni z dohodnino, pri odmeri dohodnine v Italiji pa tožnik olajšave za vzdrževane družinske člane ni uveljavljal.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločitev, da je tožnik glede na doseženi katastrski dohodek obvezni član Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka za leto 2018, nepravilno sprejela na podlagi prvega odstavka 9. člena ZKGZ, kot je bil v veljavi le do dne 17. 3. 2008 in ga zato ni dopustno uporabiti za odločanje o zborničnem prispevku za leto 2018.

Mesečna plačila komunalnih storitev in neuporaba objekta, ob dejstvu, da sporni objekt ni naslov tožnikovega prebivališča, ne dosegajo standarda resne škode oziroma težko popravljive. Zgolj z navedbo, da bo rušitev posegla v substanco legalnega dela objekta, ki bo uničen, kolikor se bo odrejena rušitev izvršila, tožnik nastanka težko popravljive škode ni izkazal na stopnji verjetnosti.

Ugotovitve inšpekcijskega postopka so bile zgolj podlaga za uvedbo novega ločenega postopka, v katerem odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drugi davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2018).