Tožnikova izjava, da nima neporavnanih davčnih obveznosti, se po razpisni dokumentaciji (in v skladu s 188. členom ZUP) obravnava kot dokaz. Četudi je izjava stranke praviloma subsidiaren dokaz, je dokaz in ga je toženka tako tudi sama obravnavala. Ob tem pa je treba po prepričanju sodišča, če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Izpodbijani akt ni obrazložen na način, kot ga zahteva 4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Prvostopni organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise (Pravilnik o merilih in točkovanju in Pravilnik o valorizaciji), ne navaja pa konkretnih določb Pravilnikov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in izračuna davka, ter načina uporabe obeh Pravilnikov.

Ob tako splošni obrazložitvi, kjer se navajajo zgolj imena uporabljenih podzakonskih aktov, ne pa tudi konkretne določbe, pri tem pa gre za ureditev, ki vsebuje zapletene tehnične izračune in je kompleksna tudi za strokovnjaka, je utemeljen tožnikov očitek, da izračuna odmerjenega davka, tudi po dodatni obrazložitvi s strani tožene stranke, še vedno ni mogoče preizkusiti.

Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt.

Zavezancu se lahko naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini.

Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa?