Dobiček, ki se obdavčuje v obravnavanem primeru, je pozitivna razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (in ne dobiček iz bilance Družbe), kapital pa je v tem primeru tožnikov poslovni delež v Družbi, ki ga je odsvojil (in ne kapital iz bilance Družbe). Ali so preneseni dobički in dobički tekočih let ostali v Družbi v njenem kapitalu v obravnavanem primeru zato samo po sebi ni relevantno. Prav tako pa samo po sebi ni važno, ali je tožnik realiziral dobiček pri osvojitvi ali ne, saj ZDoh-2 v prvem odstavku 99. člena izhaja iz predpostavk o vrednosti kapitala o odsvojitvi, ne pa iz dejansko realiziranih dobičkov.

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

V obvestilu je bil tožnik poučen, da se bo, kolikor sklepa v 15 dnevnem roku ne bo prevzel, štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15 dnevnega roka. Glede na to, da tožnik sklepa v navedenem roku ni prevzel, kar izhaja iz prazne vročilnice v spisovnem gradivu tožene stranke, se šteje, da je nastopila fikcija vročitve.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa.

V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.

Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.