Zadošča pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Ob izdaji začasnega sklepa iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčnim organom ni več treba izkazovati pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali preveč otežena, kot se je to zahtevalo pred spremembo, temveč se takšna nevarnost glede na višino pričakovane obveznosti očitno domneva.

V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.

Ker skupno premoženje ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo razdruženo, je pravni posel, s katerim je eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, izpodbojen. Na stanje v zemljiški knjigi, po katerem sta bila zakonca solastnika nepremičnine vsak do ½, bi se bil mogel sklicevati le dobroverni tretji.