Tožnica do prejema izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena, da toženka ugotavlja njeno domnevno odgovornost za davčni dolg dolžnice, posledično se o tem tudi ni mogla izjaviti in je bila prvič šele s sklepom o izvršbi opredeljena kot dolžnica in s tem seznanjena, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njeni obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.

V obravnavani zadevi bi bilo treba zoper tožnico, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, najprej izdati separaten izvršilni naslov. Poroštvo, ki temelji na 148. členu ZDavP-2, je zakonsko poroštvo na področju javnega, davčnega prava, zato se o poroštveni obveznosti odloča na podlagi davčnega prava in po procesnih pravilih ZUP in ZDavP-2. Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 je zato po presoji sodišča obstoj izvršilnega naslova po določbah ZDavP-2, ki se, izda v ugotovitvenem postopku ob udeležbi stranke, to je…

V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu.

Prvostopenjski organ bi v obravnavni zadevi moral upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral ugotoviti očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi…

Sodišče, glede na ugovor toženke, da „v zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji za začetek postopka“ poudarja, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.

Tožnik posojil v prijavi premoženja in na zaključnem razgovoru ni navedel. Prvič je omenil posojili po enem letu trajanja DIN v pisnih pojasnilih. Na podlagi vsebine sklenjenih pogodb ter okoliščin ob njihovi sklenitvi, davčni organ ugotavlja, da so okoliščine neobičajne in da vzbujajo dvom v resničnost danih posojil. Pri tem kot bistveno pomanjkljivost šteje, da ni dokazil o finačnem toku oziroma o dejanskem prejemu gotovine s strani tožnika, ter da ni izkazano dejstvo, da je tožnik ta denar še imel na dan 1. 1. 2007 in da je ta denar porabil za nakup mercedesa. Zato šteje posojilni pogodbi za neverodostojni listini in ocenjuje, da tožnik teh posojil v letu 2006 ni dobil (oz. prihranil) in da se zato ne priznata kot vir sredstev za nakup mercedesa v letu 2007.

V izpodbijani, še nepravnomočni odločbi, sta zaradi upoštevanja davčnih obdobij izpred 1. 1. 2009 in zaradi nepravilne oziroma previsoke (70%) davčne stopnje, v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno ugotovljeni tako (enovita) davčna osnova, kot tudi višina odmerjenega davka.

Iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da odmerni odločbi z dne 3. 10. 2013 očita, in kot izpodbojni razlog po 90. členu ZDavP-2, uveljavlja „očitno“ napačno uporabo materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS lahko izpodbojni razlog le po 88. členu ZDavP-2.

Ker tožnik svoje terjatve ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral tožnik, iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad svojim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno, kar pomeni, da gre za neizterljivo terjatev. Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je dokazno breme na tožniku. Zato tak davčni zavezanec ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve (le) s predložitvijo sklepa o končanju stečajnega postopka, temveč bo moral obstoj terjatve, ki izhaja iz transakcije, ki je predmet DDV, utemeljevati z listinskimi in drugimi primernimi dokazi, kar bo predmet davčnega ugotovitvenega postopka.

Pričakovana davčna osnova je bila ugotovljena kot razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, skladno z določili 68.a člena ZDavP-2. Glede na določila četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 je finančni organ od davčne osnove izračunal davek po 70 % stopnji. To pa pomeni, da je finančni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabil del določbe 68.a člena ZDavP-2, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo.

Davčni zavezanec v postopku zavarovanja lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti, v nasprotnem primeru je namreč zavezancu odvzeta možnost celovite presoje pogojev, na podlagi katerih je davčni organ izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS

Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.

Računi so z ozirom na zahteve, ki jih vsebuje 82. člen ZDDV-1, bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini zaračunanih storitev, ter da identifikacija opravljenih storitev tudi na podlagi druge predložene dokumentacije ni možna. To pa pomeni, da je na podlagi navedenih ugotovitev utemeljen tudi zaključek, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile zaračunane storitve prevajanja dejansko opravljene, kar je osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, in da torej tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljala v obračunih.