Terjatve na plačilo odškdonine zaradi smrti bližnjega, kakršne proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo tožniki, niso med izjemami iz tretjega do petega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Izjeme je treba vselej razlagati ozko, še toliko bolj, kadar ima razlaga tako usodne posledice, kot jih ima zamuda roka za prijavo terjatve – materialnopravni učinek, ki se kaže kot prenehanje terjatve. Vrhovno sodišče zato ne pritrjuje tezi, da trimesečni rok za prijavo teče od smrti bližnje tožnikov oziroma da bi bilo treba terjatev, nastalo po začetku stečajnega postopka, prijaviti v določenem časovnem obdobju po njenem nastanku. Opore za tako razlago v ZFPPIPP ni.

Le tiste terjatve, za katere ZFPPIPP izrecno določa, so izjeme, ki kljub temu, da so nastale po začetku stečajnega postopka in bi se po prvem delu zakonske norme prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP prav tako štele kot strošek, to niso, temveč se poplačajo iz razdelilne mase. Ker med temi izjemami ni terjatev,…

Pravnemu varstvu pravic, ki še niso kršene, so pa ogrožene, je namenjena ugotovitvena tožba, pri kateri je predpostavka pravnega interesa ta, da je tožnikov položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja. Potencialen poseg v tožničine pravice z prihodnjimi odločbami tožene stranke in negotovost, povezana s tem, pa ne predstavljata pravnega interesa za izpodbojno tožbo.

Dedne rede opredeljuje matični zakon, to je ZD, zato je pri razlagi dednih redov zato treba slediti določbam tega zakona (to je ZD). Po slednjem tožnica spada v tretji dedni red. ZDDD v 8. členu pri točki b) navaja „III. dedni red (dedi in babice)“, pri čemer pa se po presoji sodišča tožnica utemeljeno sklicuje, da čeprav tudi ZD v 18. členu izrecno navaja zgolj dede in babice, pa v okviru tretjega dednega reda dedujejo (na podlagi vstopne pravice) tudi njihovi potomci (drugi odstavek 19. člena ZD). Zato je po presoji sodišča pri določitvi dednih redov treba slediti določbam ZD in ni pravilno stališče davčnega organa, da bi pri upoštevanju dedičev po vstopni pravici šlo za preširoko razlago ter da je davčne predpise treba razlagati restriktivno.

Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.

V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Obnova postopka v konkretnem primeru je bila utemeljeno začeta, in sicer je bil obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazan, saj so bili predhodno pri tožniku kot zavezancu za davek z odločbo o odmeri davka od drugih dohodkov, ugotovljeni višji prejemki oziroma dohodki, kot so mu bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine, in sicer denarna sredstva v skupnem znesku 468.501,00 EUR, prejeta od družbe D., (v povezavi z družbo B. d. o. o.), opredeljena kot „drugi dohodki“ v smislu 105. člena ZDoh-2. Navedeno dejstvo predstavlja utemeljen razlog za obnovo postopka v smislu tretjega odstavka 267. člena ZUP, ker lahko pripelje do drugačne odmere dohodnine za leto 2009, kot je bila odmerjena s prvotno odločbo, saj se drugi dohodki skladno z določbo prvega odstavka 109. člena ZDoh-2 upoštevajo pri izračunu letne davčne osnove, in sicer se vanjo vštevajo, kar glede na določbo 119. člena ZDoh-2 vpliva na odmero dohodnine.

Tožnica do prejema izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena, da toženka ugotavlja njeno domnevno odgovornost za davčni dolg dolžnice, posledično se o tem tudi ni mogla izjaviti in je bila prvič šele s sklepom o izvršbi opredeljena kot dolžnica in s tem seznanjena, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njeni obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.

V obravnavani zadevi bi bilo treba zoper tožnico, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, najprej izdati separaten izvršilni naslov. Poroštvo, ki temelji na 148. členu ZDavP-2, je zakonsko poroštvo na področju javnega, davčnega prava, zato se o poroštveni obveznosti odloča na podlagi davčnega prava in po procesnih pravilih ZUP in ZDavP-2. Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 je zato po presoji sodišča obstoj izvršilnega naslova po določbah ZDavP-2, ki se, izda v ugotovitvenem postopku ob udeležbi stranke, to je…

V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu.

Prvostopenjski organ bi v obravnavni zadevi moral upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral ugotoviti očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi…

Sodišče, glede na ugovor toženke, da „v zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji za začetek postopka“ poudarja, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.

Tožnik posojil v prijavi premoženja in na zaključnem razgovoru ni navedel. Prvič je omenil posojili po enem letu trajanja DIN v pisnih pojasnilih. Na podlagi vsebine sklenjenih pogodb ter okoliščin ob njihovi sklenitvi, davčni organ ugotavlja, da so okoliščine neobičajne in da vzbujajo dvom v resničnost danih posojil. Pri tem kot bistveno pomanjkljivost šteje, da ni dokazil o finačnem toku oziroma o dejanskem prejemu gotovine s strani tožnika, ter da ni izkazano dejstvo, da je tožnik ta denar še imel na dan 1. 1. 2007 in da je ta denar porabil za nakup mercedesa. Zato šteje posojilni pogodbi za neverodostojni listini in ocenjuje, da tožnik teh posojil v letu 2006 ni dobil (oz. prihranil) in da se zato ne priznata kot vir sredstev za nakup mercedesa v letu 2007.