Zaradi izogibanja dvojnega obdavčevanja pri odmeri davka od dohodka, torej dohodnine, je v Sloveniji treba odbiti davek od dohodka, ki ga je tožnik plačal v Nemčiji. Pri tem odbitek ne sme presegati tistega dela davka od dohodka, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku, ki se lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji.

Postopek odmere dohodnine je postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, pri čemer ne drži, da davčnemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe niso bili znani podatki o prisotnosti dolžnika na delu, zaradi česar naj posledično ne bi mogel stroškov prehrane upoštevati po uradni dolžnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je pristojna uradna oseba še pred izdajo izpodbijane odločbe po elektronski pošti prejela 12 plačilnih list za tožnika, iz katerih izhaja tudi število oddelanih ur. Vendar v izpodbijani odločbi o tem ni zapisanega drugega, kot da je tožnik predložil tudi plačilne liste.

Prvostopenjski organ tožniku očita zlorabo predpisov, kot jo opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Po drugi strani pa hkrati tudi ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za navidezne (simulirane) posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Tožniku očita, da so posojilne pogodbe, ki jih je sklenil s tujima družbama navidezne oz. simulirane in da dejansko posojil od tujih družb ni prejel. Posledično meni, da so navidezne tudi obračunane obresti iz naslova teh posojil in jih zato ni priznal kot davčno priznane odhodke v obračunu DDPO za leto 2016. Po povedanem pa ni jasno, na kateri pravni podlagi je davčni organ sprejel izpodbijano odločbo, saj posel ne more biti hkrati navidezen (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2) in del davčne zlorabe predpisov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj si učinka medsebojno nasprotujeta.

Rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravi storitve se praviloma določa z odstotkom od zneska prihodkov, doseženih s prodajo proizvodov ali storitev, za katere je podjetje dalo jamstvo. Tega ne spreminja niti zatrjevano dejstvo, da je družba rezervacije sprostila in plačala davek na dobiček, saj je s tem le prišlo do davčne nevtralnosti na strani družbe, tožnik pa je uveljavljal dohodke iz naslova rezervacij, brez poprejšnjih prihodkov iz naslova prodaje blaga oz. storitev, za katere so dana jamstva.

Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre tudi po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, tudi po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.

Davčni organ izhaja iz napačne razlage materialnega prava,…