Ker odločba, s katero naj bi bilo poseženo v predlagateljeve pravice oziroma pravne koristi, ne obstaja več, z učinkom za nazaj pa so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, si predlagatelj tudi v primeru uspeha z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v nov postopek, bi ta moral predlagateljevo pritožbo zavreči. Morebitna drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča glede pogojev za priznanje položaja stranke v postopku pa ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo glede na svoje navedbe v predlogu želel doseči predlagatelj v tem revizijskem postopku.

Izpodbijana odločba ne temelji na ZDDD, temveč na ZDoh-2, ki se sklicuje le na vrednost, od katere je bil odmerjen DDD (ki pa niti ne temelji nujno na sporni posplošeni vrednosti, saj se le-ta nanaša le na nepremičnine). Pri tem tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 določa, da se kot nabavna vrednost šteje vrednost, od katere je bil odmerjen DDD. Po presoji sodišča uporaba besede „šteje“ jasno kaže, da pri tem ni možnosti za upoštevanje cenitve nepremičnin, ki jo je predložila tožnica, saj tu zakon vzpostavlja fikcijo in šteje za upoštevno nabavno vrednost cit. vrednost.

Tožnica je glede spornega vprašanja (ali je plačala opravljene investicije in stroške vzdrževanja) v postopku trdila, da je predmetne stroške plačala, in o tem tudi predložila dokaze (fakture in pripadajoče blagajniške prejemke), prav tako pa je organ izvedel zaslišanje tožnice in priče. S tem je po presoji sodišča tožnica zadostila svojemu začetnemu dokaznemu…