Razlaga pravil upravnega postopka na način, da je treba predlog oz. vlogo stranke za odlog davčne izvršbe zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, je v obravnavanem primeru napačna. Tožnikovo sporno vlogo bi bilo treba obravnavati kot (zgolj) procesni predlog, ne pa kot zahtevo v smislu 129. člena ZUP, posledično pa prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči po cit. pravni podlagi, saj se ta ne nanaša na obravnavanje procesnih predlogov strank.

Oseba ima možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V takem primeru lahko v roku, ki je določen za stranko, pritožbo. Iz prvega odstavka 229. člena ZUP izhaja, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njena pravice ali pravne koristi.

Račun tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavljata že davčna organa, ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1 za vsebino računa, obenem pa predložene listine, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tudi ne izkazujejo, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene, kar je sicer osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v davčnem obračunu in ki ji ga skladno s povedanim ni mogoče priznati.