Zastaranje, ki ga ugovarja tožnica ni podano, saj je bil tek zastaranja pravice do odmere davka prvič pretrgan 12. 4. 2018, nato še 30. 9. 2019, ko je davčni organ tožnico ponovno pozval, naj davčno napoved dopolni in ne, kot navaja tožnica, šele z izdajo zapisnika 13. 5. 2020.

Spremenjeno matrialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti.

Z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, zato je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevi izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost.