V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Ker davčni organ po navedenem ni uspel izkazati obstoja nedovoljenega davčnega izogibanja na način, kot se to zahteva po stališčih sodne prakse, je napačna odločitev o odmeri davčnega odtegljaja od obresti, izplačanih do datuma pripojitve, prav tako pa glede neupoštevanja prenesene davčne izgube v naslednjih davčnih obdobjih po pripojitvi družbe.

Glede na izhodišča, sprejeta v sodni praksi v zvezi z razlago četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen…

Široka interpretacija uporabe izrednih pravnih sredstev ni skladna s 158. členom Ustave. Ta zahteva restriktivno razlago določb procesnih predpisov, ki urejajo izredna pravna sredstva, torej tudi 88. člena ZDavP-2. Spreminjanje dokončnih in pravnomočnih odločb namreč zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Poseg v tak položaj je lahko dovoljen le v primeru tako hudih pravnih napak ali neenotne uporabe prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti predstavljalo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi presegel meje pravne sprejemljivosti. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča takšnega posega tudi v davčnem postopku ne more predstavljati vsakršna kršitev materialnega prava, ampak zgolj kršitev, ki je očitna.

Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče…

Organ ni sledil tožnikovemu predlogu in ni zahteval dopolnitve mnenja PZK, čeprav je tožnik predložil dodaten (nov) izvid v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in nadaljnjim zdravljenju, ki bi terjal dodatno mnenje PZK, saj je bilo prvotno mnenje posplošeno in ni upoštevalo dejanskih okoliščin, na katere je v svoji vlogi in odgovoru opozarjal tožnik.

Ker je organ svojo odločitev oprl (tudi) na podatke, s katerimi ni seznanil tožnika in mu v zvezi z njimi torej ni dal možnosti izjasnitve, tožnik pravilno opozarja na kršitev pravice do izjave v upravnem postopku.

Tožbeni argument, da določba petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP za “terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016”, ne velja, po presoji sodišča ni pravilna. To določilo je bilo uveljavljeno z novelo ZFPPIPP-G, prehodna določba 32. člena novele pa je v tretjem odstavku izrecno predpisala aplikabilnost tega novega določila za postopke, uvedene po uveljavitvi ZFPPIPP-G. ZFPPIPP-G je začel veljati 26. 4. 2016, med strankama pa ni spora o tem, da je bil postopek PPP nad tožnikom uveden v letu 2018, kar je torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G.

4. točka prvega odstavka 90. člena ZDoh-2 določa, da se kot prikrito izplačilo dobička štejejo izplačila, kot so določena v ZDDPO-2, konkretno so določena v 7. točki 74. člena. Kot je razsodilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 3/3023 z dne 13. 9. 2023, pa že iz besedila določbe 7. točke 74. člena ZDDPO-2 izhaja, da zajema tudi enostranske obveznosti. Prav enostranske obveznosti (oziroma izplačila brez obveznosti vračila oziroma druge proti dajatve) družbe A. A. do tožnika pa so bile ugotovljene v obravnavani zadevi. Glede uporabe materialne razlage 7. točke 74. člena ZDDPO-2 (v povezavi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2), kot jo je podalo VSRS v navedenem sklepu, pa sodišče ugotavlja, da jo je potrebno uporabiti tudi za nepravnomočno zaključene zadeve, kot je obravnavana, in ne šele za obdavčljive dogodke po tej odločitvi VSRS (četudi gre v delu za razširitev dosedanje razlage tega prava s strani VSRS), kot to meni tožena stranka. Gre namreč…

Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve.

Koncesnina je javna dajatev katere zastaranje ureja 125. člen ZDavP-2.

Toženka je prekoračila meje prostega preudarka, ko je odločila, da tožnici zavrne zahtevek za dodelitve koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu. Prav tako je po mnenju sodišča prosti preudarek uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V izpodbijani odločbi je namreč kot druge okoliščine za odločanje v zadevi navedla neuradne, javno dostopne informacije.