V odmernem postopku je že bila izdana odmerna odločba, kakor tudi sklep o izvršbi med drugim tudi v zvezi z davčno obveznostjo, odmerjeno s predhodno navedeno odmerno odločbo, katere plačilo davčne obveznosti je bilo zavarovano z izpodbijanim sklepom. Začasen sklep o zavarovanju davčne obveznosti je s tem prenehal veljati. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. Glede na predhodno navedeno si tožnik svojega pravnega položaja v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja, kot je bilo pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni več mogoče.

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala.

Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne…

Za nastanek obveznosti plačila NUSZ za zazidano stavbno zemljišče ni pomembno, ali se objekt uporablja ali ne, saj se lahko odmeri tudi za nepremičnine, ki se šele gradijo. Prav tako neuporaba in niti nezmožnost uporabe ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila NUSZ po 59. členu ZSZ in 14. členu Odloka o NUSZ.

Iz Odloka o NUSZ ne izhaja, da bi bilo tako stanje nepremičnine (nezasedenost) posebej ovrednoteno oziroma upoštevno, kar pomeni, da se pri odmeri NUSZ upošteva v prostorskem aktu predvidena namembnost.

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.

Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti.

Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je…

Konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele popoln predlog namreč omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso.

Pri tem pa ne gre za to, da bi moral biti predlog podan v vprašalni obliki. Bistveno je, da predlagatelj jasno izkristalizira pravni problem, glede katerega naj se revizija dopusti.

Ena od zahtev formalno popolnega predloga je tudi, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna.

Iz pogodbe o skupnem podvzemu dovolj jasno sledi, da tožeča stranka da prevozniku kartico za brezgotovinsko nabavo goriva in plačilo cestnin na razpolago, kar pomeni, da mu s tem omogoči zgolj enostavnejši način plačevanja, in ne, da bo sama prevzela nabavo goriv in plačevanje cestnin ter sama nosila omenjene stroške. Iz pogodbe tudi sicer ne sledi, da bi prevoznik kupoval gorivo in plačeval cestnino v imenu tožeče stranke, kot se zatrjuje v tožbi. To pa pomeni, da omenjena nabava, ki je bila s strani prevoznika tudi dejansko (in nesporno) opravljena, pomeni strošek prevoznika in da torej ne gre za nabavo, ki bi jo prevoznik opravil v imenu tožeče stranke.

Z vidika namena sistema normiranih odhodkov so zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil sporni davek odmerjen. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik.

Kljub temu, da je sodišče v prejšnjem postopku izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, to ne pomeni, da davčni organ ni bil vezan na razloge iz obrazložitve te sodbe v zvezi s položenim zneskom gotovine. Davčni organ je v ponovljenem postopku vezan ne le na pravno mnenje sodišča, ampak tudi na s sodbo ugotovljena dejstva oziroma dejansko stanje.

Pri izplačilih občine A. je davčni organ pravilno odločil, da ne gre za sredstva, do katerih bi bila tožnica upravičena na podlagi povračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravičenci praviloma dobili eno nakazilo v višini 2.038,25 EUR za en telefonski priključek, razen nekaj oseb, ki so bile povezane z občino A. Med njimi je tudi tožnica, ki je prejela več nakazil zgoraj navedenega zneska, nekatera med njimi na TRR svojih družinskih članov. Pri tem so bili v nekaterih primerih kot prejemniki navedene druge fizične osebe, s čimer je občina po mnenju davčnega…

Direktiva 2009/28/ES5 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki se je uporabljala do 30. 6. 2021, je v petem odstavku 15. člena določala, da mora država članica vzpostaviti potrebne mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna, zanesljiva in zaščitena pred goljufijami. V EZ-1 je ta zahteva implementirana6 v petem odstavku 365. člena in prvem odstavku 375. člena v skladu s katerima mora proizvajalec obvestiti Agencijo o vsakršni spremembi proizvodne naprave.