Davčni organ je v obravnavani zadevi pravilno uporabil določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v besedilu v veljavi do 25. 4. 2016 (torej tudi ob začetku postopka osebnega stečaja, tj. dne 23. 6. 2015), ki je kot prednostne terjatve določila tiste nezavarovane terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Davčni organ tožnika pravilno terja za plačilo dolgovanih obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost, nastalih v zadnjem letu pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki sodijo med prednostne terjatve, na katere sklep o odpustu obveznosti ne učinkuje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno ali ugotovljena vrednost obravnavane nepremičnine v višini 279.007,00 EUR predstavlja tržno vrednost ali kakšno drugo vrednost te nepremičnine. Cenitev z dne 17. 10. 2011 cenilca C.C. ni bila pridobljena za namene obravnavanega davčnega postopka, temveč jo je izdelal za sodni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za drug namen, kar izhaja tudi iz navedene cenitve. Upoštevaje datum izdelave cenitvenega poročila, je bila vrednost predmetne nepremičnine ugotovljena na dan 7. 10. 2011, kar je več kot 3 leta po nastanku davčne obveznosti (15. 9. 2008).

Pritožbeni organ tožniku očita zlorabo predpisov, kot jo opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, prvostopenjski organ pa, da gre za fiktivne oziroma navidezne posle, kot jih opredeljuje tretji odstavek ZDavP-2. Po presoji sodišča ni jasno, na kateri pravni podlagi je bila sprejeta izpodbijana odločitev, saj pravni posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka medsebojno nasprotujeta.

Če pojasnila davčnega organa na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in če so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila pa predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov.

Na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1 se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan. Iz obvestila ciljnega strežnika o dostavi nesporno izhaja, da je naslovnik dopis prebral istega dne in sicer 9. 3. 2018 ob 9:32 in je bil s tem poziv za dopolnitev obravnavane vloge tožniku nesporno vročen v skladu z ZDDV-1.

Določba četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 glede roka za priglasitev je materialna določba in ne postopkovna. Zakonsko določen rok v citiranih določbah ZDavP-2 predstavlja enega od zakonsko določenih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uspešno uveljavi posebna davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do posebne (nevtralne) davčne obravnave.

Drugostopenjski davčni organ, je ugotovil, da je tožnik z nakupom dne 13. 12. 2006 pridobil 1,1300% delež kapitala v družbi, dne 2. 12. 2015 pa še 52,4409% delež kapitala, poslovni delež tožnika v družbi pa je pred odsvojitvijo znašal 22,8013%, tožnik pa je leta 2017 odsvojil poslovni delež v višini 0,63% poslovnega kapitala družbe, tj. 100% PD1 ter del PD2. Navedeno kaže, da davčni organ v konkretnem primeru ni pravilno tolmačil, kaj pomeni delež v gospodarski družbi. Predmet pravnega prometa v družbi z omejeno odgovornostjo so poslovni deleži (481. člen ZGD-1) oziroma deli le-teh (483. člen ZGD-1) in ne kaj drugega.

V zadevi ostaja odprto ključno vprašanje ali je tožnik zaradi dejstva, da so mu bili predmeti leasinga zaradi kršitev pogodb vrnjeni, upravičen do popravka davčne osnove. Iz pogodb o finančnem leasingu izhaja, da je tožnik kot lizingodajalec financiral nakup predmeta leasinga za leasingojemalca. V takem pogodbenem razmerju je temeljna obveznost leasingojemalca plačilo obrokov leasinga. V postopku je bilo ugotovljeno, da leasingojemalec nikoli ni plačal celotne pogodbene vrednosti, ki je odražala vrednost nepremičnin, ki so bile predmet leasinga. Leasingojemalec ni nikoli postal lastnik nepremičnin, glede katerih sta bili sklenjeni pogodbi, predmeti leasinga so bili tožniku vrnjeni in civilnopravno lastninska pravica na leasingojemalca nikoli ni prešla.

Osnova za odmero davka na promet nepremičnin ni relevantna za presojo pravilnosti ugotovitve nabavne vrednosti tožničinega stanovanja, in sicer zato, ker se po drugem odstavku 98. člena ZDoh-2 za nabavno vrednost šteje v pogodbi navedena vrednost v času pridobitve, medtem ko pa po Zakonu o davku na promet nepremičnin prodajna cena nepremičnine le praviloma predstavlja davčno osnovo, pri čemer pa je v določenih primerih možno, da je davčna osnova tudi drugačna od omenjene prodajne cene (8. člen). Davek od dobička iz kapitala se torej odmerja od davčne osnove, ki se ugotavlja v postopku odmere tega davka po določbah ZDoh-2, in ne od davčne osnove, od katere se odmerja davek na promet nepremičnin.

Po sedmem odstavku 98. člena se lahko prizna kvečjemu stroške na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, nakup premičnin pa po presoji sodišča pojmovno predstavlja strošek drugega predmeta, tj. nakupa premičnin, ne pa stroškov…

Iz predloga predlagatelja je sicer mogoče razbrati, kaj šteje za sporno pravno vprašanje, vendar v skromni obrazložitvi svojega predloga zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku do pravnomočne odločitve v zadevi, ne navede pa pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Posledično je izostala tudi obrazložitev, zakaj naj bi Upravno sodišče zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito.

Predvsem pa se vprašanje sploh ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe, saj se Upravno sodišče v sodbi ni opredeljevalo do toženkinega pravnega interesa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, temveč je zavzelo stališče, da prenehanje obstoja davčnega zavezanca po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost tega sklepa. Tega stališča predlagatelj z zastavljenim vprašanjem, ki se nanaša na prenehanje zavezanca med postopkom, očitno ne izpodbija.