V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.

Ker skupno premoženje ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo razdruženo, je pravni posel, s katerim je eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, izpodbojen. Na stanje v zemljiški knjigi, po katerem sta bila zakonca solastnika nepremičnine vsak do ½, bi se bil mogel sklicevati le dobroverni tretji.

V zadevi ni sporno, da drugostopenjski organ ni odločil o tožničini pritožbi s 13. 6. 2019 zoper odločbo Občinske uprave Občine Cerkno in da ga je tožnica 6. 9. 2019 pisno pozvala, naj o zadevi odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Na glavni obravnavi 10. 11. 2020 je tožnica povedala, da do tega dne odločba drugostopenjskega organa še ni bila izdana, do izdaje te sodbe pa sodišče tudi ni prejelo nobenega obvestila, da so se v vmesnem času te okoliščine spremenile. Poleg tega plačilo upravne takse ni procesna predpostavka za obravnavo vloge oziroma pritožbe v upravnem postopku, temveč zakon za njeno neplačilo predvideva nastop drugih pravnih posledic (zamudne obresti, prisilna izterjava). Toženka bi tako morala o tožničini pritožbi odločiti ne glede na dejstvo, ali je upravna taksa plačana ali ne.

Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da so bile dobave obravnavanih vozil dejansko opravljene in ne zgolj listinsko, posledično pa je tudi po mnenju sodišča podan sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV.

Neutemeljene so tožbene trditve, da bi morala toženka uporabiti zemljiškoknjižne oziroma svoje podatke, češ da bi zaradi napovedi za plačilo davka na promet z nepremičnino morala vedeti, da jo je tožnik odtujil, saj je ta promet priglasil. Toženki noben predpis ne nalaga, da vodi in vzdržuje lastno evidenco lastnikov oziroma neposrednih uporabnikov zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ampak ji 404. člen ZDavP-2 nalaga, da NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine.

Tožnik v roku 30 dni MOL ni sporočil, da je stanovanje prodal. Zato je MOL toženki sporočila takšne podatke, ki jih je imela v podatkovni zbirki, katere lastnik in skrbnik je, in ki je osnova za odmero nadomestila (prvi odstavek 12. člena Odloka).

V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek od nenapovedanih dohodkov tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 v predmetni zadevi ne bi smel uporabiti. S tem je bilo pri obravnavani odmeri davka od nenapovedanih dohodkov tožniku materialno pravo napačno uporabljeno.

Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Izpodbijanje izvršilnega naslova v postopku izvršbe ni več mogoče.

Stroški, ki naj bi poslancem nastali v zvezi z delom v volilni enoti, niso stroški, ki so v smislu takrat veljavnega prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 neposredno povezani z opravljanjem dela, za katerega je bil poslancem izplačan obdavčljiv dohodek. Sodišče pritrjuje stališču obeh davčnih organov, da so v prvem odstavku 44. člena ZDoh-2 taksativno našteti dohodki, ki so iz obdavčitve izključeni. Navedenemu stališču pritrjuje dejstvo, da je bil mesečni pavšalni znesek za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti, v 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 vključen šele z novelo ZDoh-2R, ki se je začela uporabljati za davčna obdobja od 1. 1. 2017 dalje.