Obresti v davčnem pravu so v svojem nastanku akcesorne narave, torej odvisne od obstoja glavne obveznosti, šele ko nastanejo, pa postanejo samostojne, kot je to izpostavil v svoji obrazložitvi že drugostopenjski davčni organ. Sporne obresti, kot jih zahteva tožnik, pa niso bile konstituirane z nobeno odločbo. Ali je tožnik do njih po vsebini sploh upravičen in, če ja, po kateri pravni podlagi, pa se v tem upravnem sporu izkaže za nebistveno, saj se sodna presoja ustavi že pri vprašanju zastaranja, v zvezi odločbo drugostopenjskega davčnega organa iz leta 2006, s katero so bili njegovi argumenti o upravičenosti do teh obresti od vrnjenih zamudnih obresti po vsebini zavrnjeni.

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.

Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov,…

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.

Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.

Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega…

Tožnica na delo izven kraja, kjer živi s svojo družino v Sloveniji, ni bila napotena zaradi službenih potreb delodajalca družbe. Le-ta v relevantnem času sploh ni bil njen delodajalec, pač pa je to bila družba na Dunaju, kjer se je tožnica po sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi zaposlila za nedoločen čas. Tako ne gre za napotitev tožnice s strani delodajalca zaradi službenih potreb na delo v Avstrijo, izven kraja, kjer živi s svojo družino, pač pa je bilo tožničino delovno mesto v Avstriji.

Poziv za plačilo predstavlja potrebno dejanje namenjeno izvršitvi in izterjavi davka in je tako v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek petletnega zastaralnega roka, saj je tovrstno ravnanje pristojnega organa šteti za uradno dejanje organa, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok.

Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice, tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete.

Za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko…

Tožnica podaja tožbene trditve v zvezi s seznamom izvršilnih naslovov na dan 24. 5. 2010, na podlagi katerega je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4295-0698/10-1-08021-06-SP z dne 24. 5. 2010. Ta pa več ne obstaja, saj je bil (nazadnje) nadomeščen s sklepom prvostopenjskega organa z dne 28. 6. 2018, ki pa obveznosti ne prikazuje na podlagi seznama izvršilnih naslovov, temveč so v njem neposredno navedeni posamezni izvršilni naslovi. Sodišče pa neobstoječega akta ne more odpraviti, tak akt pa tudi očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist.

Sodišče ni pristojno za to, da odločba o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ampak je v primeru dvostopenjskega odločanja to naloga drugostopenjskega organa, sodišče pa izvaja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave, torej nadzor nad zakonitostjo dokončnih posamičnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni…

Ni jasno, na kateri pravni podlagi je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Prvostopenjski organ kot podlago navaja neizpolnjevanje pogojev za odbitek DDV po 63. členu ZDDV-1, pritožbeni organ pa navaja, da gre za navidezne posle po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2.

Prvostopenjski organ je dokazni predlog zaslišanja tožnika zavrnil kot nepotreben z obrazložitvijo, da je v davčnem postopku sodeloval in imel vse možnosti in dolžnost dokazovanja svojih poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami. Iz navedenega izhaja, da je davčni organ v naprej odločil, da bodo pri odločitvi pretehtali listinski dokazi. Tudi za davčni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojeni. To pomeni, da se je v konkretnem primeru davčni organ v naprej opredelil o dokazni vrednosti, prepričljivosti in pomenu ter potencialnemu vplivu predlaganih tožnikovih dokazov na končno oceno dokaznega…

Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka.