Z določbo 8. odstavka 371. člena ZDavP-2 je avčnim zavezancem, pri katerih se davčna osnova za tekoče davčno obdobje razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno obdobje, omogočeno, da od davčnega organa zahtevajo spremembo višine akontacije. Davčni zavezanec, ki želi doseči spremembo višine akontacije, mora slediti zakonski določbi, po kateri se zahtevo vloži najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka akontacije in priložiti predpisana dokazila, ki dokazujejo spremembo ocene davčne osnove. S tem se izkaže, da z ureditvijo, po kateri davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega plačevanja za akontacije davka, kot izhaja iz 4. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčnim zavezancem, pravica, da plačajo akontacijo davka od realne davčne osnove, ni kršena.

Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti, ker lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in ker morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da bi bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.

Splošna sistemska pomanjkljivost v izvorni državi, ki je po mnenju sodišča v tem, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da…

Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 131. člena in 1. točke 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Ker so bile v obravnavanem primeru odmerne odločbe odpravljene in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev, to pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem pravnem stanju stvari pa je že potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga.

Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.

V obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti formalni pogoji za popravek obračuna DDV, ki pa jih davčni zavezanec nedvomno mora izpolnjevati po nacionalni zakonodaji. Zato tožnik ne more uspeti z zahtevo o popravi izstopnega DDV oziroma popravi obračunanega DDV, kljub temu, da je bil v njegovo korist v predhodnem obdobju po inšpekcijski odločbi obračunani izstopni DDV upoštevan pri naložitvi davčne obveznosti.

Tožnica sicer pravilno opozarja, da tega, ali so podani elementi avtorskega dela, ni mogoče presojati nasploh, ampak le pri posameznem delu, in da je zato bistveno, kakšno delo so snemalci po predmetnih pogodbah opravili. Vendar pa je bilo na njej breme, da navede (nato pa tudi dokaže), na katera konkretna avdiovizualna dela so se sploh nanašala obravnavana izplačila in kakšna so bila ta dela. Šele tako bi bilo namreč mogoče presoditi, ali ta dela izpolnjujejo zakonske predpostavke za avtorsko delo, oziroma, ali prispevek snemalcev v konkretnih primerih ustreza prispevku glavnega snemalca (direktorja fotografije), ki ga ZASP uvršča med soavtorje avdiovizualnih del.

Posamezno izplačilo je mogoče davčno obravnavati kot dohodek avtorja iz avtorskih pravic le, kolikor gre dejansko za tovrsten dohodek, tj. dohodek, ki ga avtor prejme za avtorsko delo (prenos avtorskih pravic). Trditveno in dokazno breme o tem pa je (bilo) tako v davčnem kot v sodnem postopku na tožnici. Zahtevam, ki izhajajo iz pravil o dokaznem bremenu, se stranka ne more izogniti z uveljavljanjem uporabe instituta ocene davčne osnove, kot zmotno meni tožnica.
Listine, ki jih je predložila tožnica v zvezi z obravnavanimi izplačili, je treba presoditi celostno in v medsebojni povezavi.

Tožnik, kot direktor zavoda, ni ravnal skladno s predpisi in je nujna dela izvajanja gozdarske javne službe ustavil v nasprotju z njimi, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikovo ravnanje izkazuje zakonski dejanski stan iz tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Nadalje je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu in s tem Republiki Sloveniji večjo škodo, s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom ob ugotovitvi, da bo izpadel del prihodkov zavoda ni takoj poskrbel za spremembo Programa dela in Finančnega načrta ZGT., s čimer je podan pogoj za njegovo razrešitev tudi po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZS.

Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja v izplačilu plače, sodišče v tem postopku nima podlage. V upravnem sporu sicer sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, vendar v…

Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije odhodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.