Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah, je imel davčni organ zakonsko podlago za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Davčni organ je pri ugotovitvi davčne osnove izhajal in se oprl na podatke, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, kot so: podatki o prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah ipd, kot izhajajo iz dokumentacije tožnika.

Vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP-2, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno.

Možnost sodelovanja pri sestavi zapisnika o inšpekcijskem pregledu je zagotovljena s podajanjem pripomb na zapisnik in ni treba, da bi se zapisnik pisal sproti, kot zmotno meni tožnik.

Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku dokazal, da t. i. neplačujoči gospodarski subjekti niso dobavili blaga tožniku, kar je ugotovljeno tudi z navzkrižnimi pregledi pri navedenih subjektih. Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune.

Tudi iz sodb Sodišča Evropske Unije izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katere edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti.

Ker je bil tek 5 letnega zastaralnega roka do izterjave izvršilnih naslovov pretrgan z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, saj gre za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, je zastaranje začelo teči znova. Tako ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.

Pravna podlaga za toženkino odškodninsko odgovornosto je (v bistvenem delu) v 170. členu ZOR. Delodajalec odgovarja namesto delavca tudi, če je prišlo do škode v zvezi z uporabo nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti, torej če je delodajalec imetnik nevarne stvari, ki jo je uporabljal prek delavca, oziroma če se delodajalec ukvarja z dejavnostjo, ki je nevarna, nevarno dejavnost pa je izvajal s pomočjo delavca.

Izplačevalec osebnih prejemkov se mora ravnati po davčnih predpisih tudi, če nakazuje osebni prejemek fizične osebe na transakcijski račun tretje osebe ali v tujino. Prejemnik dohodka se namreč ne more izogniti plačilu davkov tako, da znesek pred prejemom odstopi neki tretji osebi, saj lahko razpolaga le z zneskom po obdavčitvi (neto znesek), ne pa tudi z zneskom pred obdavčitvijo (bruto znesek).

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Tožnik je sporne račune evidentiral v svoje poslovne knjige kot prejete račune za opravljene prevozne storitve, čeprav je iz CMR, ki se nanj sklicujejo računi, razvidno, da prevoznih storitev ni opravila oseba, ki je izdala račune, temveč jih je opravila tretja oseba. Računi, v katerih so zaračunane prevozne storitve, ne izkazujejo resničnega stanja poslovnih dogodkov, zato gre za neverodostojne knjigovodske listine. Ker gre za račune, ki so neverodostojni in ne izkazujejo resničnega dogajanja, saj je dobava blaga oziroma storitev tožniku potekala drugače, kot izkazujejo sporni računi, mu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

V konkretnem primeru gre za procesno situacijo, ko je upravni organ izdal odločbo, s katero je ugodil tožnikovi pritožbi. Po izdaji drugostopenjske odločbe je bil tožnik v skladu z 39. členom ZUS-1 pozvan k izjasnitvi, ali vztraja pri tožbi ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Tožnik na poziv v postavljenem roku ni odgovoril, zato je sodišče postopek ustavilo.

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.