Po določbi 26.e člena ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Ker gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev, je treba navedeno določbo restriktivno tolmačiti. V danem primeru tožnica v postopku ni predložila prodajne pogodbe, marveč izročilno pogodbo, katere pravna narava je povsem drugačna. Dejstvo, da je izplačala določena finančna sredstva preostalima dednima upravičenkama, za kar je najela kredit, na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.

Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.

Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.

Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenje, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.

Institut popravka oziroma zmanjšanje davčne osnove je v pozitivni zakonodaji predviden po določenem postopku, pred tem pa mora biti opravljen popravek odbitka vstopnega DDV in obvestilo dobavitelja. Ob teh pogojih se potem popravek lahko izvrši pri dobavitelju v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.

Najemna pogodba je bila predložena pristojnemu upravnemu organu in iz nje jasno izhaja, da sta tožnik in najemnik sklenila najemno pogodbo za mesečno najemnino v višini, kot je določeno v 2. členu. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 5. člena ZDDV glede obdavčitve uporabe blaga za neposlovne namene in ugotavljanje davčne osnove v smislu 6. točke 21. člena ZDDV, kar želi prikazati tožnik, ampak gre za obdavčitev najema v skladu s splošnimi določbami ZDDV (3. člen in 8. člen ZDDV, upoštevaje davčno osnovo po 1. odstavku 21. člena ZDDV).

Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, za kar je prejel plačilo, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti zgolj o finančnem toku. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet.

Kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, je rok plačila po izvršilnem naslovu 4. 2. 2008. Izpodbijani sklep o izvršbi z dne 5. 2. 2008 je bil izdan zakonito, potem, ko dolžnik svoje obveznosti ni prostovoljno poravnal. Zato je očitani dan zamude tožniku v obliki zamudnih obresti (74,13 EUR) utemeljeno obračunan.

Tožnik ni z ničemer izkazal, da je imel namen dolg prostovoljno poravnati, pa ga ni mogel, ker so bila sredstva blokirana (npr. z nalogom banki za prenos sredstev na račun tožene stranke v roku za izpolnitev). Zato njegovi očitki, da ni mogel pravočasno plačati naloženega zneska davka zaradi po njegovem neupravičene blokade sredstev na transakcijskem računu v času od 11. 10. 2007 do 6. 2. 2008, na pravilnost v tej zadevi obravnavanega sklepa o davčni izvršbi, ne vplivajo.

V obravnavanem primeru je pritožbeni organ po vloženi tožbi zaradi molka organa izdal upravni akt, s katerim je dokončno odločil o tožnikovi obveznosti in tožnik pri tožbi ne vztraja (3. odstavek 39. člena ZUS-1). Zato je sodišče ob upoštevanju odločbe US RS odločilo o stroških upravnega spora po 1. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči o stroških postopka po določbah ZPP.

Pogoji za vračilo vstopnega DDV tožniku niso podani, saj je tudi po mnenju sodišča ugotovljena navideznost poslov po spornih računih, ki pomenijo zlorabo pravic in so v nasprotju s ciljem, ki ga zasleduje ZDDV, tožniku pa je mogoče očitati, da je vedel, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. V primerih, kot je obravnavani, gre za mreže, v katerih eden od udeleženih, t.i. missing trader državni blagajni ne plača zneska DDV, ki ga zaračuna, drugi pa ga odbije.