Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.

Iz podatkov upravnega spisa in iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala razloge za ustavitev izvršbe oziroma, da bi zatrjevala, da je karkoli iz naslova dolgovanega zneska plačala oziroma da je terjatev, ki se izterjuje, ugasnila na drug način, da je predlagatelj izvršbe umaknil zahtevo za izvršbo, ali da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi ni zastarala. Zato je odločitev tožene stranke, ki je predlog tožeče stranke za ustavitev izvršbe zavrnila, materialnopravno pravilna in zakonita.

Prepustitev kmetijskih zemljišč v obdelovanje drugemu brez pravnega naslova, ki bi bil podlaga tudi za vknjižbo v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru (kot npr. zakupno razmerje – prvi odstavek 28. člena ZKZ), glede na pozitivno pravno ureditev po mnenju sodišča sama po sebi ne more voditi do zaključka, da je lastnik prepustil uporabo kmetijskih zemljišč drugemu brez obveznosti, da za ta zemljišča sam plačuje davke in druge javne dajatve. Namreč, dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti se v primeru prenosa uporabe le tedaj ne pripiše lastniku kmetijskih zemljišč, pač pa drugi osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijska zemljišča, če ta oseba pri davčnem organu poda vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih zemljišč.

Predlog se zavrne.

ZDoh-2 v petem odstavku 113. člena ni zahteval, da davčni zavezanec uveljavlja posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante in odbitek že v tujini plačanega davka, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

Glede uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane je drugi odstavek 271. člena ZDavP-2, veljavnega na dan 16. 10. 2018, določal, da lahko davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Tožniku torej ni mogoče odreči pravice do uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane, saj je zoper prvostopenjsko odločbo podal pritožbo. Dejstvo, da napovedi ni vložil sam v roku, ki je zakonsko določen, nima podlage v…

Tožnik bi lahko ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja uveljavljal le zoper odločbo o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdana odločba o odmeri plačila predstavlja le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja.

Za potrebe davčnega postopka morajo biti uporabljeni davčni predpisi, ki napotujejo na uporabo SRS, ki opredeljujejo verodostojno knjigovodsko listino. Ni pomembna zgolj vsebinska obravnava poslovnega dogodka, potrebna je tudi njegova dokumentiranost z ustrezno listino. Ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki so opredeljeni v SRS 21 (2001). Pri tem pa mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze.

Tožena stranka ima prav, ko navaja, da stanja zemljišč in drugih dejanskih okoliščin v pogledu zavezanca za davek iz kmetijstva in katastrskega dohodka davčni organ ne ugotavlja, da je v tem pogledu vezan na uradne podatke, ki mu jih posredujejo drugi pristojni organi, ter da je pri tem osnovni vir zemljiški kataster. Seveda pa morajo biti uradni podatki, ki so podlaga za odločitev, zbrani od pristojnih organov, iz njih pa mora biti za to, da se odloči v skrajšanem postopku, jasno razviden položaj zavezanca kot tudi višina katastrskega dohodka, ki je podlaga za davčno odmero.

Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi.

ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja…

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.