Kršitve pravil o litispendenci ni mogoče več uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi, saj se ta vložijo po pravnomočnosti, litispendenca oziroma visečnost pravde pa preneha, ko postane sodba pravnomočna. Od tedaj dalje ne gre več za položaj, ko o isti stvari tečeta dve pravdi, pač pa za položaj, ko teče pravda o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.

Obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti je breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Dolžnost tožeče stranke (kot davčne zavezanke) je torej bila, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti in njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala

Vročitev mora biti opravljena na naslovu pooblaščenca, ki je v registru naveden kot poslovni naslov odvetnika. Pravilna navedba naslova in tudi imena naslovnika, ki mu je pisanje vročeno, so elementi pravilno opravljene vročitve. Zato ni pravilno, da se pooblaščencu, ki je odvetnik, z odvetniško pisarno na točno določenem poslovnem naslovu, pisanje vroča na naslovu njegovega domačega bivanja. Pri izvajanju zastopanja stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik, gre namreč za pooblastilno razmerje, ki ga odvetnik opravlja kot del svoje odvetniške službe, kar pa pomeni, da mu morajo biti pisanja vročena na poslovnem naslovu, kjer ima odvetniško pisarno.

Poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Med drugim lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega ter zavezancu za davek prepove, sprejeti poplačilo terjatve, kot je bilo to z izpodbijanim sklepom storjeno v konkretnem primeru.

Z začetkom postopka osebnega stečaja preneha legitimacija tožnika v upravnih postopkih, kot to določa 245. člen ZFPPIPP. Vsa pooblastila, tudi za zastopanje v upravnem postopku, v skladu z določbo 97. člena ZFPPIPP pridobi stečajni upravitelj. Na podlagi 386. člena ZFPPIPP stečajni upravitelj postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika tudi pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso. To velja tako za razpolaganja, ki povečujejo stečajno maso, kot tudi za razpolaganja, ki zmanjšujejo stečajno maso. Na navedeni pravni podlagi je davčni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo.

Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.

Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).

Na podlagi 58. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi med delodajalcem, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, in delavcem sklene za določen ali nedoločen čas. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka je dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako pa ni presegla časovne omejitve iz 59. člena ZDR.

Odpravnina, ki jo zahteva tožnik, je nastala po začetku stečajnega postopka in se ne obravnava kot priviligirana terjatev (ki se poravnava kot strošek stečajnega postopka), temveč predstavlja strošek stečajnega postopka, za katerega ne velja dolžnost prijave terjatev po 137. členu ZPPSL.

Kljub temu, da je tožnik prijavil odpravnino v stečajnem postopku in mu je bila prerekana, sklep o napotitvi na pravdo nima pravnih učinkov kot pri ostalih terjatvah, ki so zapadle v plačilo pred začetkom stečajnega postopka.

Stališče, da bi strokovni pripomočki morali biti uradno prevedeni v slovenski jezik bi pomenilo, da organi pri svojem delu ne bi mogli uporabljati teoretskih virov v tujem jeziku, kar pa ni sprejemljivo. Zato po presoji sodišča očitek nedosegljivosti takšnih teoretskih virov v slovenskem jeziku, ne pomeni kršitev pravil postopka, kot meni tožba. Poleg tega pa davčni organ POHS in POKN, ki so bile merodajne za presojo v obravnavanem primeru, v izpodbijani odločbi tudi citiral (stran 26 obrazložitve), prav tako pa tožnik tudi v tožbi ne pojasni, kateri del prevoda besedila POHS in POKN naj bi vzbujal pomisleke glede pravilnosti prevoda in bi lahko povzročil drugačno uvrstitev vozil v KN.