Do odbitka DDV tožeča stranka ni upravičena, ker storitve od katerih je bil obračunan DDV, ni uporabila za namene opravljanja svojih obdavčljivih dejavnosti.

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravica do odbitka DDV se torej davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV).

Za projektantske storitve je treba obračunati in plačati 19 % DDV, ker ne gre za promet blaga ali storitev, za katere bi zakon določal nižjo davčno stopnjo.

DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav blaga in storitev, razen od tistih dobav blaga in storitev, ki so iz te obdavčitve izrecno izvzeti. Eno najpomembnejših načel sistema DDV je načelo nevtralnosti, ki preprečuje kopičenje davčne obveznosti. To načelo se med drugim zagotavlja tudi z mehanizmom odbitka DDV, ki po svoji vsebini pomeni prelaganje davčne obveznosti na naslednji člen v proizvodno – prodajni verigi. Tako sme tudi po prvem odstavku 40. člena ZDDV davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Za priznanje pravice do odbitka DDV še ne zadošča, da davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dejavnost. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV je dopustno odbiti le vstopni DDV, ki je bil obračunan za dobavo…

Pomanjkljivosti in nepravilnosti v zvezi z izdajanjem potnih nalogov ne morejo biti odločilne v taki meri, da ostale okoliščine sploh ne bi bile pomembne za oceno, ali so bili z davčnega vidika stroški poslovno potrebni ali ne.

Računa, izdana po Pogodbi o poslovodnih storitvah, v delu, s katerim so bile zaračunane pravne storitve in storitve poslovnega svetovanja, niso davčno priznan strošek. Glede na 1. odstavek 40. člena, 1. točko 6. odstavka 40. člena in 5. točko 34. člena ZDDV, tako ni izpolnjen pogoj za odbitek vstopnega DDV.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Iz obvestila o prejetih dohodkih izhaja, da ima tožnica tri vzdrževane družinske člane. Ker so to podatki, s katerimi razpolaga državni organ, bi moral ta v konkretnem primeru, če je od tožničinega delodajalca kot izplačevalca dohodkov iz delovnega razmerja in plačnika davka prejel podatke o tem, da je tožnica že med letom uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, to upoštevati pri odmeri dohodnine od navedenih dohodkov.

Med strankami ni sporno, da tožnika, kot prejemnika denarne socialne pomoči, izpolnjujeta finančni pogoj za dodelitev BPP. Med strankami prav tako ni spora o tem, da sta tožnika Roma s tremi leti opravljene osnovne šole ter da je njun nivo razumevanja nizek. Takšni trditvi tožnikov toženka namreč v odgovoru na tožbo ni nasprotovala. Sodišče sodi, da jima je treba v tej zadevi dodeliti BPP v celoti, torej tudi za (morebitno nadaljnje) svetovanje in za njuno zastopanje pred sodiščem prve stopnje na narokih in na zaslišanjih.

Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil.

Organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.

Vprašanje, ali je tožnik sporno gorivo porabil za komercialni prevoz ali ne, dejansko v obravnavanem primeru niti ni relevantno, saj sta skladno s 6. členom Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz kumulativno določeni predpostavki, naprej da je vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu, uveljavljal sam imetnik tega servisa, ter šele nadalje da je bilo gorivo dokazljivo porabljeno za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno, tožnik ni imetnik spornega internega bencinskega servisa, temveč je to bila družba A., tudi po presoji sodišča ta prvi kumulativni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato bi bilo ugotavljanje, za kaj je tožnik sporno gorivo porabil, brezpredmetno.