ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu v obravnavani zadevi na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar sta, kot že navedeno, davčni organ in toženka v obravnavani zadevi tudi storila, s čimer se strinja tudi sodišče. Če zavezanec sam zatrjuje obseg premoženja, to pa je lahko dejstvo, ki davčno osnovo povečuje, in je davčni organ takšno zatrjevanje sprejel (se z njim strinjal), dejstvo postane nesporno.

Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.

Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Ker obveznosti iz naslova DDV niso temeljile denimo na obračunih, ki bi bili vloženi v rednih rokih za posamezna obračunska obdobja, tudi niso imele ločenih zapadlosti z različnimi datumi. Tožniku se je celotna ugotovljena davčna obveznost naložila naenkrat z odmerno odločbo (posledično pa se je odtlej enovito štelo tudi absolutno zastaranje izterjave, ne pa ločeno in sukcesivno za posamezna obračunska obdobja). Posledično pa je jasno, da je šlo pri obeh pobotih zgolj za delno izpolnitev tožnikove obveznosti iz odmerne odločbe DURS (in ne za pokrivanje več časovno različnih davčnih obveznosti iz posameznih transakcij in/ali za posamezna obračunska obdobja), zaradi česar tudi ne pride v poštev uporaba pravil o vrstnem redu pokrivanja več obveznosti iz 93. člena ZDavP-2.

Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov se je organ prve stopnje skliceval na ugotovitve DIN, ki se je vodil pri družbi A., vendar pa je drugostopenjski organ to pomanjkljivost obrazložitve popravil in v svoji obrazložitvi navedel vse za to zadevo relevantne okoliščine. Tako so vsa relevantna dejstva in dokazi natančno in konkretno za obravnavani primer navedeni v obrazložitvi toženke in ne gre za zgolj sklicevanje na nekonkretizirane ugotovitve iz postopka pri pravni osebi. Zato ne gre za kršitev osnovnih pravil postopka in načela enakosti, kot meni tožnik, ko navaja, da ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva.

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

V obravnavani zadevi ne gre za prekrškovni postopek, ki se vodi po Zakonu o prekrških, marveč za davčni postopek, v katerem se kot materialno pravo uporablja ZDavPR. Gre za dva različna postopka, podlaga za oba pa je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s postopkom potrjevanja računov, ki se vodita pred različnima pristojnima organoma. Na pravilnost ugotovitve davčnega organa v izpodbijani odločbi tožbeni ugovori glede obilice dela zaradi množičnega obiska na prireditvi Pivo in cvetje v Laškem in močnega glavobola A. A., ki predstavljajo olajševalne okoliščine pri ugotavljanju tožnikove odgovornosti, na izpodbijano ugotovitev nimajo vpliva.

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ne izhaja, ali se tožniku davek za plovilo PI-… odmerja, ker je to plovilo vpisano v vpisnik morskih čolnov po Pravilniku (torej po prvi alineji 2. člena ZDVP) ali ker je njegov lastnik tožnik kot rezident Slovenije, plovilo pa izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, čeprav v vpisnik sploh ni vpisano oz. ni vpisano, ker je registrirano v tujini (torej po drugi ali tretji alineji 2. člena ZDVP). V prvem primeru bi tožnikovi argumenti o izbrisu iz vpisnika morskih čolnov z odločbo uprave za pomorstvo iz leta 2017 lahko bili pravnorelevantni, v drugem primeru pa bi utegnilo biti pravnorelevantno dejstvo, da tožnik več ni lastnik predmetnega plovila, kar dokazuje s prodajno pogodbo iz leta 2018.

V primeru, kot je obravnavani, finančni organ ni imel podlage, da uporabi metodo odbitka po 136. členu ZDoh-2, za kar se zavzema tožnik, saj Konvencija napotuje na uporabo metode oprostitve s progresijo. Po drugem odstavku 18. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki ureja med drugim tudi obdavčitev pokojnin, se namreč plačila, ki jih država pogodbenica plača po določbah zakonodaje o socialni varnosti ali podobne zakonodaje te države (ZDA) rezidentu druge države pogodbenice (Slovenije), obdavčijo samo v državi, ki taka plačila izplačuje (torej ZDA). Slednje pomeni, da je pravica do obdavčitve konkretne pokojnine, ki jo je tožnik – rezident Slovenije, prejel iz ZDA, dana izključno samo eni državi pogodbenici (torej ZDA). To pomeni, da je tožnik v celoti obdavčen glede pokojnine v ZDA, zato se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in…

Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Bruseljsko uredbo I, saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana Tuja sodna odločba, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.

Davčni organ v izpodbijani odločitvi glede zmanjšanja davčne izgube ne bi smel upoštevati v nabavno vrednost nepremičnin obveznosti, ki so nastale v letu 2007, in ki so v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že absolutno zastarane. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar pa ni obravnavani primer.

V primeru, ko se pojavi dvom v resničnost poslovnih dogodkov, je na zavezancu, torej v konkretnem primeru na tožniku, da dokaže, da se zaračunane storitve navedeni družbi dejansko nanašajo na 57. člen ZDDV-1 in so s tem oproščene obračunavanja izstopnega DDV, torej da so računi pravilni tudi po vsebini. To pa obenem pomeni, da tožnik ne more zahtevati od davčnega organ, da dokaze v tej zvezi zbira uradoma, saj je to obveznost davčnega…