Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas.

V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja…

Predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin navedenih v prvem odstavku 63. člena ZDavP-2. Katera izmed okoliščin nastopi najprej, ni pomembno, saj zadostuje nastop že ene od njih. Nastop že ene od okoliščin pa je odločilen za presojo pravočasnosti vložene davčne napovedi na podlagi samoprijave. Brž ko bo namreč nastopila ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 63. člena ZDavP-2, vložitev napovedi na podlagi samoprijave ne bo več mogoča in bo torej takšna vloga prepozna.

Osnovni cilj samoprijave je privabiti davčne zavezance, da prijavijo svojo davčno obveznost, ki je sicer iz kateregakoli razloga niso, v zameno pa sledi med drugim oprostitev na prekrškovni ravni. Z institutom samoprijave daje zakon davčnim zavezancem dodatno možnost, da prijavijo svoje davčne obveznosti, zato logično sledi, da v primeru, ko bo davčni organ npr. začel postopek o (davčnem) prekršku, davčni zavezanec…

Tožnik je prejel nadomestilo za uporabo svojih (civilnih) oblačil v službene namene in zato, četudi jih je uporabljal za službene namene, logično ne predstavljajo policijske uniforme. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista, zato navedeno nadomestilo tudi ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2.

Zakon v 2. alineji prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti oz. mešati z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji.

Drugostopenjski davčni organ je argumentiral, da je nepretrganost napotitve treba razumeti le kot napotitev, ko delodajalec delavca v tujino napoti za celotno njegovo delovno obveznost (kar sicer po naziranju drugostopenjskega organa ni nujno za polni delovni čas), in da se olajšava lahko priznava le, če delavec ne bi opravljal drugega dela v državi, iz katere je napoten. Samo zakonsko besedilo pogoja, da mora napoteni delavec celotno delovno obveznost opraviti v tujini in da ne sme opravljati drugega dela v državi, iz katere je…

Stroškov, ki nanašajo na prevoz na delo in iz dela, tožnik v napovedi za odmero dohodnine oziroma v vlogi, ki jo je priložil, napovedi za odmero dohodnine sploh ni uveljavljal in tudi ni predložil ustreznih dokazil, zato tudi z dokazovanjem teh stroškov povezane listine (kopije potrdil o nakupu vinjet) na odločitev ne morejo vplivati.

Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi opravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračn davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa…

V zadevi je sporno, ali je s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi dovoljeno izpodbijati samo izvršljivost izvršilnega naslova. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep, nasprotuje izvršilnemu naslovu zato, ker meni, da ta ni postal izvršljiv, ker ji ni bil pravilno vročen oziroma ji sploh ni bil vročen. S tem tožnica izpodbija izvršljivost izvršilnega naslova oziroma sam izvršilni naslov. Kot je pravilno pojasnila tudi toženka, izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi.

Toženka v postopku s pravnimi sredstvi ne sme presojati in ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj za to po določbah ZDavP-2 nima podlage, temveč le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena in 144. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek…

V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je treba zagotoviti enake pravice, kot v navadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja (tj. brez okoljevarstvenega soglasja). Tako se namreč zagotavlja, da podobni položaji, kot je navaden postopek izdaje gradbenega dovoljenja, niso ugodnejši od tistih, ki so določeni za izvajanje Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, tj. integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja.

Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.