Mesečna plačila komunalnih storitev in neuporaba objekta, ob dejstvu, da sporni objekt ni naslov tožnikovega prebivališča, ne dosegajo standarda resne škode oziroma težko popravljive. Zgolj z navedbo, da bo rušitev posegla v substanco legalnega dela objekta, ki bo uničen, kolikor se bo odrejena rušitev izvršila, tožnik nastanka težko popravljive škode ni izkazal na stopnji verjetnosti.

Ugotovitve inšpekcijskega postopka so bile zgolj podlaga za uvedbo novega ločenega postopka, v katerem odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drugi davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2018).

V primeru, da je račun, ki se nanaša na upravičenca, plačal zakonec upravičenca iz skupnega premoženja, je treba šteti, da je obveznost plačila izpolnil upravičenec (prim. sodbo Upravnega sodišča št. III U 188/2017).

Zastaranje pravice do izterjave obveznosti začne teči šele po izvršljivosti odmerne odločbe (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013 in X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011).

Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.

Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici.

Upravni organ je zagrešil bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter zaradi napačne uporabe materialnega prava (četrte alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena ZKZ) ni pravilno oziroma popolno ugotovil dejanskega stanja in tako (vsaj) preuranjeno zaključil, da tožnik ni izkazal, da bo iz kmetijske dejavnosti na predmetnih zemljiščih pridobival pomemben del dohodka.

Opravila po tarifni številki 39 OT obračuna odvetnik takrat, ko so ta samostojna; to pomeni, da niso zajeta v drugih storitvah (prvi odstavek tarifne številke 39). V ta okvir ne sodijo dejanja pripravljalne narave, ki omogočajo, da odvetnik nudi svojo storitev (na primer posvet stranke pred sestavo vloge ali zastopanjem na narokih in podobno). Z drugimi besedami, to so opravila, ki so obsežena z drugimi storitvami, torej so z njimi v povezavi. V tem pogledu so potrebna za odvetniško storitev.

ZOdv ne vsebuje pravila, po katerem bi sodišča (in državni organi) pri odmeri odvetniških stroškov morali upoštevati Obvezno razlago OT. Odvetniški zbornici je dano (le) javno pooblastilo v 19. členu ZOdv, da po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, sprejme OT. To pravilo se ne razteza na obvezne razlage, ki bi zavezovale sodišča (in državne organe). Drugi odstavek 19. člena OT o dolžnosti upoštevanja obveznih razlag Upravnega odbora Odvetniške…

Odločbe drugostopenjskega organa že po naravi stvari ni mogoče izvršiti, saj ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta, temveč gre za odločitev o utemeljenosti pravnega sredstva. Že iz tega razloga drugostopenjske odločbe ni mogoče izreči za nično.

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 68. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku opredeljuje cenitev kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Ne glede na to, da je davčni organ kot zavezanca za davek štel pravno osebo, ki jo je pozival na predložitev listin, pa je nato odmeril davek tožniku kot fizični osebi, pri čemer sodišče pripominja, da gre za dva ločena subjekta in torej ne za istega davčnega zavezanca. Glede na to, da je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od sredstev, dvignjenih s transakcijskega računa družbe, pa je po oceni sodišča ključno vprašanje, ali je tožnik opravil dvige kot dejansko poslovodeča oseba, kot zaposleni v družbi, morebiti pa je na neupravičen način povečal svoje premoženje.