Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.

Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).

Na podlagi 58. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi med delodajalcem, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, in delavcem sklene za določen ali nedoločen čas. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka je dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako pa ni presegla časovne omejitve iz 59. člena ZDR.

Odpravnina, ki jo zahteva tožnik, je nastala po začetku stečajnega postopka in se ne obravnava kot priviligirana terjatev (ki se poravnava kot strošek stečajnega postopka), temveč predstavlja strošek stečajnega postopka, za katerega ne velja dolžnost prijave terjatev po 137. členu ZPPSL.

Kljub temu, da je tožnik prijavil odpravnino v stečajnem postopku in mu je bila prerekana, sklep o napotitvi na pravdo nima pravnih učinkov kot pri ostalih terjatvah, ki so zapadle v plačilo pred začetkom stečajnega postopka.

Stališče, da bi strokovni pripomočki morali biti uradno prevedeni v slovenski jezik bi pomenilo, da organi pri svojem delu ne bi mogli uporabljati teoretskih virov v tujem jeziku, kar pa ni sprejemljivo. Zato po presoji sodišča očitek nedosegljivosti takšnih teoretskih virov v slovenskem jeziku, ne pomeni kršitev pravil postopka, kot meni tožba. Poleg tega pa davčni organ POHS in POKN, ki so bile merodajne za presojo v obravnavanem primeru, v izpodbijani odločbi tudi citiral (stran 26 obrazložitve), prav tako pa tožnik tudi v tožbi ne pojasni, kateri del prevoda besedila POHS in POKN naj bi vzbujal pomisleke glede pravilnosti prevoda in bi lahko povzročil drugačno uvrstitev vozil v KN.

Zavarovalne premije, ki jih delodajalec plača v korist delavca, predstavljajo boniteto, ne glede na to, ali delavec takrat že pridobi pravico iz naslova zavarovanja ali ne.

Pravilno je stališče tožene stranke, da na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe dejstva, ki nastanejo po letu, na katero se nanaša odmera (razveljavitev zavarovalne pogodbe in vrnitev zavarovalnih premij delodajalcu), ne morejo vplivati. Vendar pa je, skladno s stališčem revizijskega sodišča, v obravnavanem primeru treba upoštevati, da gre za obnovo odmere dohodnine za leto 1996, začeto v letu 1998 in torej po tem, ko je do razveljavitve zavarovalne pogodbe in vrnitve premij že prišlo, in je zato nesmiselno, da bi se v postopku obnove navedena dejstva, ki bi jih tožnik sicer lahko uveljavljal na podlagi 126. člena ZDavP, na njegov ugovor ne upoštevala že v obnovljenem postopku odmere dohodnine.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje vrednosti zalog po stanju na dan 31. 12. 1997 oziroma vprašanje utemeljenosti zmanjšanja vrednosti zalog, ki ga tožeča stranka utemeljuje z reklamacijo kupca. Sama vsebina reklamacijskega zapisnika (kot je povzeta v izpodbijani odločbi) tudi po presoji sodišča ne predstavlja zadostne podlage za sklep, da gre za zalogo, ki je brez vsakršne vrednosti, kot trdi tožeča stranka. Že iz zapisnika namreč izhaja, da zavrnitev prevzema s strani kupca ni dokončna. Navedeno, neizkazano trditev tožeče stranke pa negirajo tudi poslovni dogodki, nastali v letu 1998.

Davčni organ po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni bil zavezan pristopiti k cenitvi knjiženih odhodkov. Po 4. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da sporni odhodki ne izpolnjujejo pogojev za davčno priznanje, je davčni organ te odhodke lahko v celoti opredelil kot davčno nepriznane. S cenitvijo namreč ni mogoče ugotavljati upravičenosti oziroma potrebnosti odhodkov v smislu 29. člena ZDDPO-2.

Tožnica ima sicer prav, ko navaja, da v nobenem predpisu ni določeno, kakšna mora biti vsebina potnega naloga. Je pa v SRS 39, ki vsebuje računovodske rešitve za male samostojne podjetnike, določeno, da morajo knjižbe v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih listinah (SRS 39.18). Vsebinsko enako določbo vsebujeta tudi SRS 21 in SRS 22. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Te določbe v celoti veljajo tudi za potni nalog in obračun potnih stroškov v zvezi z upoštevanjem izplačil kilometrine delavcem kot davčno priznanih odhodkov zavezanca.

Tožnik ne ugovarja ugotovitvam, ki so podlaga povečanju prihodkov iz naslova neevidentiranih prihodkov od prodaje trgovskega blaga. Na podlagi nespornih dejanskih ugotovitev pa je sklep davčnega organa, da gre za (prikrito) izplačilo dobička, od katerega je izplačevalec pod določbi 32. člena ZDDPO dolžan obračunati in plačati posebno akontacijo dohodnine (davek do dohodkov iz premoženja), tudi po presoji sodišča utemeljen. Stališče tožnika, da v navedeni določbi zakona ni podlage za obdavčitev, ker družba dobička ni imela in zato dividend ni izplačala, ni utemeljeno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno prav to, da je bil dobiček družbe tožnikoma kot družbenikoma izplačan na prikrit, torej formalno neizkazan način.

V zvezi z gradnjo osnovnega sredstva v lastni režiji med strankama ni spora o tem, da je davčni zavezanec opravil dela, ki povečujejo vrednost osnovnega sredstva. Sporna tudi ni vrednost vloženega dela. Stališče, da bi tožnik…

Zgolj izdaja obvestila po ZDavP-2 ne pomeni začetka izvršilnega postopka. Po 2. odstavku 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi in ne z vročitvijo obvestila o neplačanem davku. Zato bi moral prvostopni organ v predvidenem roku, kolikor je želel pravočasno uveljavljati terjatev do družbenika izbrisane družbe, izdati tudi sklep o izvršbi.