V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije med drugim natančno navesti kršeno pravno pravilo. Ker se v postopkih dopuščene revizije ne odloča o abstraktnih, hipotetičnih ali akademskih vprašanjih glede razlage prava, najsi bodo še tako pomembna, pri odločanju o predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče preizkusi, ali v predlogu zatrjevano kršeno pravno pravilo sploh predstavlja del veljavnega pravnega reda. Drugačno (nasprotno) postopanje bi namreč pomenilo, da bi Vrhovno sodišče dopuščalo revizije o predlaganih vprašanjih zgolj na podlagi trditev strank v njihovih predlogih, ne da bi opravilo preizkus izpolnjevanja vsebinskih predpostavk iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.

Glede 367.a in 367.b člena ZPP velja “čisto razpravno načelo” in je utemeljitev teh predpostavk naložena predlagateljem postopkov z dopuščeno revizijo.

Izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okoliščinah obravnavanega primera materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je zastarala tožničina terjatev za plačilo uporabnin oziroma denarnih nadomestil za koristi od uporabe tožničinega deleža nepremičnine, zapadlih pred več kot 5 leti pred razširitvijo tožbe?

Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita transakcija – to je izplačilo drugih prejemkov.

Ni spora o tem, da je A. A. s tožnikovega bančnega računa dvignila 528.662,00 EUR gotovine, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa, da ni dokazal svoje lastne porabe teh gotovinskih sredstev, obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, to po presoji sodišča pomeni, da je glede teh gotovinskih sredstev jasno le, da je A. A. tista, ki je z njimi zadnja razpolagala, torej tega ni mogoče opredeliti drugače kot njen drugi dohodek v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh‑2.

Kot izhaja iz določb ZDDV-1 in PZDDV-1, se z njimi uvaja oprostitev plačila DDV in s tem ureja situacija, ki prestavlja izjemo od siceršnje obveznosti plačila DDV, le-ta pa narekuje dosledno upoštevanje predpisanih pogojev in obenem vzpostavlja dolžnost zavezanca za davek, da dokazuje njihovo izpolnjevanje. Ni torej na toženki, da še posebej poziva tožnico k dopolnjevanju dokumentacije, ki jo je le-ta dolžna predložiti in jo je tudi že predložila na podlagi poziva, da zatrjevano oprostitev dokaže, kot se zahteva v tožbi, temveč je na tožnici, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje pogojev za oprostitev.

Davčni organ je v obravnavanemu primeru pravilno uporabil določilo četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, po katerem krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije. Davčni organ je v obravnavanem primeru ustavil postopek DIN s področja DDV pri tožniku, ker je ugotovil, da niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV, kar pomeni, da je v celoti sledil tožnikovim obračunom DDV za navedena obdobja.

Tožnik ni izvedel postopka popravka računa po 146. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Da tožnik ni popravil (storniral) računov in ni obvestil A. o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, med strankama ni sporno. Zatrjevanje tožnika, da ni potrebno nikakršno njegovo ravnanje, saj je davčni organ že v davčnem inšpekcijskem postopku pri A. odločil o prekvalifikaciji prihodkov iz dejavnosti v dohodek iz zaposlitve, s tem pa naj bi avtomatsko prenehali tudi vsi predhodno izdani računi za plačilo istega dela, nima podlage v zakonodaji. Čeprav tožnik ob vložitvi zahteve za vračilo DDV ni bil več registriran kot zavezanec za plačilo DDV, to ni bila ovira, da ne bi mogel pripraviti listine, iz katere bi izhajalo, da odpravlja račune, in A. obvestiti o znesku DDV, za katerega A. kot kupec ni imel pravice do odbitka. S tem bi izpolnil pogoje za popravek obračunanega DDV po drugem odstavku 146. člena Pravilnika.

Upravni organ po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine, če ugotovi, da je zavezanec za dohodnino prejel še druge obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi ni navedel. Prekluzivni subjektivni šestmesečni rok za obnovo postopka prične teči, ko je organ, pristojen za obnovo postopka, mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.