Tožnik, četudi je v nasprotju z zakonom posloval gotovinsko, z verodostojnimi listinami ni dokazal povezave med gotovinskimi dvigi in plačili računov. Iz ugotovitev dejanskega stanja tudi izhaja, da tožnik glede tega ne razpolaga z drugimi listinami, glede samega gotovinskega poslovanja pa ne razpolaga z nobeno verodostojno dokumentacijo in izvirnimi listinami po SRS (blagajniški izdatki, blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik, itd.), iz katerih bi bilo razvidno, komu in kdaj je bila gotovina izročena oz. kdo jo je prejel.

V postopku DIN davčni organ ni presojal formalne pravilnosti tujih listin, ampak je ugotavljal obstoj poslovnega dogodka na podlagi tujih listin, skladno z SRS, ki med drugim določajo, da morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 21.13.) in da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih…

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.

Izplačilo spornega zneska v aktih delodajalca ni opredeljeno kot izplačilo oziroma del plače za poslovno uspešnost in s tem ni izpolnjen že prvi pogoj za ugodnejšo obravnavo iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Izpolnjeni pa niso predpisani pogoji za davčno ugodnost po ugotovitvah davčnih organov tudi zato, ker merila za izplačilo poslovne uspešnosti v splošnem aktu delodajalca niso določena, kar je nadaljnji pogoj iz citirane 12. točke 44. člena ZDavP-2.

Tožnik je bil že v postopku DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku seznanjen z razlogi za obnovo in nato še ob uvedbi obnove, v obnovljenem postopku pa hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka izrecno pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, izjavi. Kar je tudi storil in kar pomeni, da za udeležbo v postopku ni bil prikrajšan in da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pravil postopka. Izpodbijana odločitev tudi ni preuranjena, saj uvedba postopka obnove ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, izdane v postopku DIN.

Definicija terjatev po ZFPPIPP, ki razlikuje po vsebini med dvema vrstama terjatev, po katerem se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka, za kar gre po vsebini neplačanih terjatev v obravnavanem primeru (po ugotovitvi davčnega organa se obravnavane neplačane terjatve obravnavajo po ZFPPIPP kot občasni strošek stečajnega postopka), ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku in kjer do njihovega plačila lahko pride tožnik tudi v izvršilnem postopku (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zaradi takšne narave neplačanih terjatev tožnika, ni izpolnjen pogoj za popravek obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ne gre za priznane terjatev v stečajnem postopku.

V zadevi ni sporno, da terjatev velja za prijavljeno v stečajnem postopku in da se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Sporna je pravna narava navedenih neplačanih terjatev, torej ali gre za upniško terjatev ali pa bo plačana kot strošek…

Zakon uveljavitev posebne davčne osnove med drugim pogojuje s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Trajanja napotitve pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oziroma pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oziroma mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja in zasebnega življenja ter ostalih okoliščin, ki jih določa drugi odstavek 45. a člena ZDoh-2), ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45. a členu ZDoh-2.

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Za davčno presojo posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi…

Tožnica je o možnosti ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov začela razmišljati šele leta 2020, davčni nadzor pa se je nanašal na leta 2016-2018, po zakonskih predpisih (rvi odstavek 308. in drugi odstavek 297. člena Zakona o davčnem postopku) procesnopravnega pogoja priglasitve ni več mogoče opraviti pravočasno.

Tožnici ni bila lastnica tega stanovanja, zaradi česar tudi ne more uveljavljati amortizacije iz tega naslova, saj ne gre za njeno sredstvo.

Tožnici so bili potni stroški delno priznani. Kaj konkretno naj bi bilo pri tem narobe, tožnica v tožbi ne pojasni. Prav tako tožnica dejansko niti ne pojasni, kateri stroški točno naj bi bili nedokazljivi oz. glede katerih stroškov naj ne bi mogla pribaviti dokazov. Zato tudi te tožbene navedbe ostajajo nekonkretizirane.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas.

V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja…