Zakonska ureditev, ki se tiče obdavčenja zadevnih odškodnin po ZDoh-2 in ZDavP-2, in na katero se pravilno sklicujeta davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, je in je bila tudi v času, ko so bila opravljena izplačila, dovolj jasna in nedvoumna. Tožeča stranka je bila torej kot plačnik davka dolžna ob izplačilu odškodnin obračunati davčni odtegljaj in ga plačati.

Kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek je bila dolžna na prvem mestu slediti davčnemu zakonu. Sodna praksa, čeprav ustaljena in priznana s strani najvišjega sodišča, namreč ni zavezujoč pravni vir, temveč je to zakon. Zato bi tožeča stranka morala ravnati skladno z zakonom, česar pa ni storila in se ji zato utemeljeno odmeri davek z izpodbijano odločbo.

V obravnavani zadevi davčni organ in toženka ne upoštevata, da je v tožnikovem primeru druga podlaga v tem, da koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva. Davčni organ in toženka pri razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja iz 59. člena ZDoh-2 v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno.

Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne…

V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija zgolj obrestni del odločitve. Sporen je namreč znesek obresti, ki znaša 1,50 EUR in kar po presoji sodišča pomeni, da gre za znesek, ki je očitno zanemarljive narave nasploh in ki je, z ozirom na odmerjeni davek in (nesporno) višino dohodka, očitno zanemarljiv tudi za tožnico.

Tožnica sicer v tožbi izpostavlja vrsto pravnih vprašanj, ki zadevajo obračunavanje obresti v primeru samoprijave in s tem obračun obresti, ki je bil opravljen (na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2) v konkretnem primeru. Vendar pa zatrjevanje pomanjkljivosti zakonske ureditve kot takšne še ne vzpostavlja domneve, da gre za pomembna pravna vprašanja. Da bi bila pomembna v smislu citirane določbe zakona, bi morala biti pomembna tako za tožnico kot nasploh za zavezance, ki jih določba naslavlja. Tako pa tožnice obračun obresti, ki je bil opravljen na podlagi sporne določbe, očitno ni prizadel in zato izpostavljenih…

Določilo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke – gre za krovno določbo. Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku. Prav tako pa dohodek povečuje premoženje davčnega zavezanca.

Sodišče se ne strinja s tožnico, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 242. člena ZUP izdajala nadomestne sklepe na nadomestne sklepe in postopala mimo vseh rokov, zato očitke o bistvenih kršitvah določb postopka ne vidi. Netočne so tudi tožbene navedbe, da izpodbijani sklep ni nadomestna odločba po 242. členu ZUP iz razloga, da je dejansko nespremenjena, saj se glavnica celo zviša in da pri tem ni mogoče ugotoviti izvršilnega naslova.

V obravnavni zadevi se tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu …, Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.

Ker je bila pritožba s sklepom organa druge stopnje zavržena iz procesnih razlogov, drugostopenjski davčni organ pravilnosti in zakonitosti odmerne odločbe vsebinsko ni presojal in zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. V tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijala prvostopenjska davčna odločba. Tožeča stranka bi morala najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele ko bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožeča stranka pa z odločitvijo ne bi bila zadovoljna, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložila tožbo v upravnem sporu.

V kolikor tožnica s sklicevanjem na drugi odstavek 76. člena ZDavP-2 zasleduje razlago, po kateri naj bi sklep o davčni izvršbi vseboval tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika, sodišče ugotavlja, da 151. člen ZDavP-2 davčnemu organu ne nalaga te obveznosti. Analitičnemu prikazu terjatev in obveznosti ter njihovemu spreminjanju je namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni organ vodi po 63. členu ZFU.

S 1. 1. 2017 je začela veljati novela ZDoh-2R, s katero je bil 7. členu ZDoh-2 dodan nov drugi odstavek, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. V drugem odstavku 7. člena zakon določa, da se zavezanec ne glede na 6. člen ZDoh-2 šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Glede na spremenjen zakon in podane ugovore je torej treba ugotavljati tudi morebitno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.