Iz tekstualnega dela Odloka, ki je veljal v relevantnem obdobju, na katero se nanaša sporno potrdilo o namenski rabi zemljišča parc. št. 1644/11, k.o. …, ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi se predmetna parcela nahajala na trasi, predvideni za prestavitev glavne ceste ob letališču. To ne izhaja niti iz grafične karte – priloge B4, iz katere zaradi neustreznega merila sploh ni mogoče razbrati nahajanja predmetne parcele.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.

Tožnikova izjava, da nima neporavnanih davčnih obveznosti, se po razpisni dokumentaciji (in v skladu s 188. členom ZUP) obravnava kot dokaz. Četudi je izjava stranke praviloma subsidiaren dokaz, je dokaz in ga je toženka tako tudi sama obravnavala. Ob tem pa je treba po prepričanju sodišča, če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Izpodbijani akt ni obrazložen na način, kot ga zahteva 4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Prvostopni organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise (Pravilnik o merilih in točkovanju in Pravilnik o valorizaciji), ne navaja pa konkretnih določb Pravilnikov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in izračuna davka, ter načina uporabe obeh Pravilnikov.

Ob tako splošni obrazložitvi, kjer se navajajo zgolj imena uporabljenih podzakonskih aktov, ne pa tudi konkretne določbe, pri tem pa gre za ureditev, ki vsebuje zapletene tehnične izračune in je kompleksna tudi za strokovnjaka, je utemeljen tožnikov očitek, da izračuna odmerjenega davka, tudi po dodatni obrazložitvi s strani tožene stranke, še vedno ni mogoče preizkusiti.

Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt.

Zavezancu se lahko naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini.

Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa?

V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS se lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Komisija sicer ni odločala na podlagi 220. člena CZS, temveč po 239. členu CZS, vendar pa je (ne glede na ločenost teh postopkov) treba upoštevati, da so za uporabo 220. in 239. člena CZS lahko pravno pomembna ista dejstva. Ugotovljena napaka carinskih organov je pravno pomembna okoliščina tako v postopku naknadne vknjižbe po 220. členu kot v postopku odpusta po 239. členu CZS.

Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ, kljub takšnim tožnikovim ugovorom, nista ugotavljala, ali je bil predmetni gospodarski objekt po letu 1967 v bistvenem nespremenjen oziroma ali je njegova namembnost po letu 1967 ostala v bistvenem nespremenjena, pri čemer njegove namembnosti v tistem obdobju niti nista ugotavljala.

S tem stališčem sodišče odstopa od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.