Tožnica podaja tožbene trditve v zvezi s seznamom izvršilnih naslovov na dan 24. 5. 2010, na podlagi katerega je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4295-0698/10-1-08021-06-SP z dne 24. 5. 2010. Ta pa več ne obstaja, saj je bil (nazadnje) nadomeščen s sklepom prvostopenjskega organa z dne 28. 6. 2018, ki pa obveznosti ne prikazuje na podlagi seznama izvršilnih naslovov, temveč so v njem neposredno navedeni posamezni izvršilni naslovi. Sodišče pa neobstoječega akta ne more odpraviti, tak akt pa tudi očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist.

Sodišče ni pristojno za to, da odločba o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ampak je v primeru dvostopenjskega odločanja to naloga drugostopenjskega organa, sodišče pa izvaja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave, torej nadzor nad zakonitostjo dokončnih posamičnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni…

Ni jasno, na kateri pravni podlagi je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Prvostopenjski organ kot podlago navaja neizpolnjevanje pogojev za odbitek DDV po 63. členu ZDDV-1, pritožbeni organ pa navaja, da gre za navidezne posle po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2.

Prvostopenjski organ je dokazni predlog zaslišanja tožnika zavrnil kot nepotreben z obrazložitvijo, da je v davčnem postopku sodeloval in imel vse možnosti in dolžnost dokazovanja svojih poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami. Iz navedenega izhaja, da je davčni organ v naprej odločil, da bodo pri odločitvi pretehtali listinski dokazi. Tudi za davčni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojeni. To pomeni, da se je v konkretnem primeru davčni organ v naprej opredelil o dokazni vrednosti, prepričljivosti in pomenu ter potencialnemu vplivu predlaganih tožnikovih dokazov na končno oceno dokaznega…

Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka.

Tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov.

Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. To pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnik stanovanja v A., ki meri več kot 30,00 m2, in v katerem nima prijavljenega stalnega prebivališča. Po pravni ureditvi ZSRT gre za počitniško stanovanje. Sodišče ob tem opozarja na določbo 7. točke 4. odstavka ZSRT, ki pojem počitniškega stanovanja veže na „sezonsko ali občasno“ rabo. Glede na to določbo za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi 3. odstavka 24. člena ZSRT se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, torej prav tako ne glede na dejansko rabo stanovanja.

Iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve „praviloma“ dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora. Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.

Tožeča stranka v postopku ni uspela z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnila vse obveznosti, ki se ji nalagajo s citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1, in sicer da je uvožena vozila odpeljala v državo članico in jih tam tudi dejansko predala deklariranima tujima prejemnikoma. Da so bile prevozne listine CMR, ki jih je tožeča stranka predložila v fotokopijah, nepravilno in nepopolno izpolnjene, v tožbi niti ni več sporno. Pri čemer pa nepopolnost listin in neujemanje podatkov iz CMR, MRN in računov ni edini, temveč le eden od razlogov za to, ko se ugotavlja neopravičenost oprostitve davka po ZDDV-1 in po PZZDV-1, oziroma ko se ugotavlja sodelovanje tožeče stranke pri davčni utaji.

Posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita – to je izplačilo drugih prejemkov.

Vrednost kapitala ob odsvojitvi, razvidna iz prodajnih pogodb, ni ustrezala vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se v takšnem primeru za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Navedena določba ZDoh-2 predstavlja pravno podlago za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi, ki se upošteva v postopku odmere davka od dobička iz kapitala. V obravnavanem primeru pa davčni organ primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi ni ugotavljal, kot to izhaja iz določbe 99. člena ZDoh-2, pa bi jo moral, s čimer je napačno uporabil materialno pravo.