Vrhovno sodišče RS je že večkrat izpostavilo, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid, pri tem pa je tudi že večkrat svoji sodni praksi razmejilo navedena pojma in pojasnilo bistvene razlike med njima. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tudi tožbenemu razlogu, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ugotavlja, da je imel tožnik težnjo, nakazovati A. A. sredstva, ki niso bila obdavčena, da je imel A. A. interes pridobiti neobdavčen dohodek in da je neobdavčeno prejel sredstva, ki jih je ustvaril tožnik z opravljanjem svoje dejavnosti.

V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik nesporno prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Sodišče posledično potrjuje sprejeto odločitev davčnih organov, da opisane okoliščine ustrezajo „spremembi dejavnikov“ iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1.

Zgolj s prepisom besedila 22. člena Ustave predlagatelj strogim formalnim zahtevam iz 367. b člena ZPP ni zadostil. Namesto kratke predstavitve pravnega problema, povezanega z vprašanjem, se predlog ukvarja z razlago drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Pri tem pa ne pojasni povezave med zatrjevano kršitvijo pravice do izjave in preiskovalnimi pooblastili, ki jih ima sodišče v skladu z 20. členom ZUS-1.

Pojem jamstva je tudi v kontekstu razlage določbe 32. člena ZDDPO-2 treba razlagati tako kot sicer v zvezi s posli dolžniškega financiranja, torej kot finančno transakcijo, pri kateri se dajalec garancije zaveže, da bo sprejel določene obveznosti, če bo prejemnik garancije pri poravnavi neke druge obveznosti ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili. Ko gre za jamstvo za vračilo posojila torej, da bo prevzel dolg in vrnil posojilo, če ga posojilojemalec (prejemnik garancije) ne bo.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje…

Samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Pri tem pa tudi v takšnem primeru ni izključena možnost, da bo pravni posel prodaje poslovnega deleža povezani osebi del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.

V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.

Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.

Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi predlagateljici morali pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana jedrnata predstavitev pravnega problema, v zvezi s katerim naj se revizija dopusti, pa sta bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, ki ju predlagatelj ne more prepustiti Vrhovnemu sodišču.

Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus sodbe opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.

Vprašanje se nanaša na obračun zamudnih obresti po določbi 95. člena ZDavP-2, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo pravilno, ko je v sodbi in sklepu oziroma popravnem sklepu od glavnice samo obračunalo 7 % letne obresti, glede na to, da je v III. točki izreka iste sodbe in sklepa izrecno odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti, prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2.

Ne glede na to, da so izpolnjeni razlogi za izbris po 30. členu ZOdv, pa je treba upoštevati, da gre v primeru izbrisa odvetnika iz imenika odvetnikov za poseg v pravico opravljati poklic. Sodišče sodi, da zaradi ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave in zaradi dejstva, da se ta pravica uresničuje znotraj pravosodja (137. člen Ustave), toženka pri presoji razlogov za izbris utemeljeno upošteva 59. č člen statuta OZS. Gre namreč za presojo ukrepa, ki nekomu odvzame pravico opravljati poklic, z vidika načel nujnosti in sorazmernosti, kar je skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Po tej določbi se v postopku izbrisa iz imenika odvetnikov, poleg razlogov za izbris odvetnika iz imenika, upošteva tudi teža kršitev in njene posledice, stopnja odgovornosti, predhodno ravnanje odvetnika, morebitni predhodno uvedeni in ustavljeni postopki izbrisa odvetnika iz imenika, odvetnikova pripravljenost, da se posledice, ki so razlog za izbris po tem statutu, čim…