Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.

Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.

Iz podatkov upravnega spisa in iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala razloge za ustavitev izvršbe oziroma, da bi zatrjevala, da je karkoli iz naslova dolgovanega zneska plačala oziroma da je terjatev, ki se izterjuje, ugasnila na drug način, da je predlagatelj izvršbe umaknil zahtevo za izvršbo, ali da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi ni zastarala. Zato je odločitev tožene stranke, ki je predlog tožeče stranke za ustavitev izvršbe zavrnila, materialnopravno pravilna in zakonita.

Prepustitev kmetijskih zemljišč v obdelovanje drugemu brez pravnega naslova, ki bi bil podlaga tudi za vknjižbo v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru (kot npr. zakupno razmerje – prvi odstavek 28. člena ZKZ), glede na pozitivno pravno ureditev po mnenju sodišča sama po sebi ne more voditi do zaključka, da je lastnik prepustil uporabo kmetijskih zemljišč drugemu brez obveznosti, da za ta zemljišča sam plačuje davke in druge javne dajatve. Namreč, dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti se v primeru prenosa uporabe le tedaj ne pripiše lastniku kmetijskih zemljišč, pač pa drugi osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijska zemljišča, če ta oseba pri davčnem organu poda vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih zemljišč.

Predlog se zavrne.

ZDoh-2 v petem odstavku 113. člena ni zahteval, da davčni zavezanec uveljavlja posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante in odbitek že v tujini plačanega davka, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

Glede uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane je drugi odstavek 271. člena ZDavP-2, veljavnega na dan 16. 10. 2018, določal, da lahko davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Tožniku torej ni mogoče odreči pravice do uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane, saj je zoper prvostopenjsko odločbo podal pritožbo. Dejstvo, da napovedi ni vložil sam v roku, ki je zakonsko določen, nima podlage v…

Tožnik bi lahko ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja uveljavljal le zoper odločbo o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdana odločba o odmeri plačila predstavlja le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja.

Za potrebe davčnega postopka morajo biti uporabljeni davčni predpisi, ki napotujejo na uporabo SRS, ki opredeljujejo verodostojno knjigovodsko listino. Ni pomembna zgolj vsebinska obravnava poslovnega dogodka, potrebna je tudi njegova dokumentiranost z ustrezno listino. Ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki so opredeljeni v SRS 21 (2001). Pri tem pa mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze.