Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali se sme glede na načela učinkovitosti, supremacije in neposrednega učinka prava EU Upravno sodišče za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV sklicevati na vsebino slovenskega ZGD-1 (515. in 255. člen) in slovenskega ZDoh-2 (35. in 37. člen), po katerih funkcijo poslovodje lahko opravlja le fizična oseba in da so zato dohodki iz tega naslova lahko le dohodki iz odvisnega delovnega razmerja fizične osebe (ne pa pravne osebe)?

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče zmotno razlagalo materialno pravo (12. člen ZDDPO-2 v povezavi s pravili MRS 37) s tem, ko je štelo, da dejstvo, da tožbe delavcev, zaposlenih pri izvajalcih pristaniških storitev za pripoznanje delovnega razmerja pri tožeči stranki in iz tega naslova izhajajočih osebnih prejemkov (plač) še niso bile podane ob oblikovanju dolgoročnih rezervacij, ni bistvenega pomena za opredelitev obstoja (verjetne) sedanje (pravne) obveze tožeče stranke po MRS 37?

Da pojem integritete ni vezan zgolj na vprašanje kršitev delodajalčevih kodeksov, izhaja že iz same zakonske dikcije pojma integriteta, ki ta pojem veže na spoštovanje zakona, ravnanje v skladu s pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi, kar je širši obseg dolžnega ravnanja, kot ga zajema poklicni kodeks delodajalca oziroma organizacije. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da se integriteta poklicnega funkcionarja ne naša zgolj na njegovo poklicno delovanje temveč tudi na določena zasebna ravnanja, med katera, po oceni sodišča, vsekakor sodi tudi vprašanje plačevanja davčnih obveznosti od dohodkov iz zasebnih poslov.

Družba A. se je z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila.Odpust dolga se po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička. Prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividende, ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. To pa ima za posledico, da je bil tožniku dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj, in kar se sedaj utemeljeno nalaga tožniku kot (po ZGD-1) odgovornemu za obveznosti družbe, z izpodbijano odločbo.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 sodišče ob upoštevanju izhodišč, sprejetih v sodni praksi, pojasnjuje, da mora presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.

Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.

Glede na opredelitev kmečkega gospodinjstva v drugem odstavku 69. člena ZDoh-2, po katerem je med drugim pogoj, da gre za skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki imajo dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča isto stalno stalno prebivališče, tožbeni ugovori, kot so bivanje v samostojni stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe in samostojno plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote s strani B. B. niso relevantni. Brezpredmeten je tudi tožbeni ugovor, da slednji ni imel dohodka od kmetijskega gospodarstva, ker da je podjetnik, saj se v tem postopku ne določa davčna osnova iz dejavnosti. Po že povedanem pa je pravilna tudi ugotovitev, da je poleg tožnice v kmečkem gospodinjstvu po podatkih o prijavi prebivališča imel prijavljeno isto stalno prebivališče kot tožnica, ki je zato poleg tožnice pravilno naveden kot član kmečkega gospodinjstva v izreku…

Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.