Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).

Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).

Nakup lastnega poslovnega deleži je mogoče za davčne namene obravnavati kot prikrito izplačilo dobička le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oziroma drugega načina obvladovanja družbe in če je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene.

Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja, saj ni izkazana neupravičena davčna korist kot eden od pogojev za utemeljitev zlorabe. Presoja navedenega instituta mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti….

Nakup lastnega poslovnega deleži je mogoče za davčne namene obravnavati kot prikrito izplačilo dobička le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oziroma drugega načina obvladovanja družbe in če je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene.

Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja, saj ni izkazana neupravičena davčna korist kot eden od pogojev za utemeljitev zlorabe. Presoja navedenega instituta mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti….

Za ugotovitev davčnega izogibanja morata biti v skladu z uveljavljeno sodno prakso in stališči Vrhovnega sodišča, podana tako objektivni kot subjektivni element zlorabe, kar pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Davčni organ ostane v pogledu objektivnega elementa z navedbami v obrazložitvi zgolj pri povzemanju podatkov, ki jih je pridobil v postopku DIN, to je od zapisnika NPU, kazenske ovadbe s strani tožnika, do podatkov, ki jih je pridobil v postopku mednarodne izmenjave glede družbe D., ipd., pri tem pa ne pojasni v zadostni meri pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je šlo po vsebini le za en korak oziroma en posel prodaje delnic s strani tožnika (in drugih fizičnih oseb) družbi C. in ne za dva posla, kot zatrjuje tožnik, in s tem za nedovoljen zaobid davčnih predpisov glede obdavčitve dobička iz kapitala. V pogledu subjektivnega elementa zlorabe pa davčni organ ne pojasni zaključka, da posel prodaje…

Za ugotovitev davčnega izogibanja morata biti v skladu z uveljavljeno sodno prakso in stališči Vrhovnega sodišča, podana tako objektivni kot subjektivni element zlorabe, kar pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Davčni organ ostane v pogledu objektivnega elementa z navedbami v obrazložitvi zgolj pri povzemanju podatkov, ki jih je pridobil v postopku DIN, to je od zapisnika NPU, kazenske ovadbe s strani tožnika, do podatkov, ki jih je pridobil v postopku mednarodne izmenjave glede družbe D., ipd., pri tem pa ne pojasni v zadostni meri pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je šlo po vsebini le za en korak oziroma en posel prodaje delnic s strani tožnika (in drugih fizičnih oseb) družbi C. in ne za dva posla, kot zatrjuje tožnik, in s tem za nedovoljen zaobid davčnih predpisov glede obdavčitve dobička iz kapitala. V pogledu subjektivnega elementa zlorabe pa davčni organ ne pojasni zaključka, da posel prodaje…

Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.

Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Četrti odstavek 59. člena ZVoz-1 določa splošno pravilo, da se dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G izda z veljavnostjo 10 let. Izjemo od tega pravila, ki jo je kot tako treba razlagati restriktivno, določa nadaljnja poved, da se po dopolnjeni starosti 70 let vozniško dovoljenje izda z veljavnostjo petih let. Ker tožnica v času podaje vloge za podaljšanje vozniškega dovoljenja še ni dopolnila 70 let, zanjo omenjena izjema ne more veljati. To ne izhaja niti iz hkratne uporabe šestega odstavka 59. člena ZVoz-1, na kar se sklicuje toženka, saj se ta določba nanaša le na imetnika vozniškega dovoljenja, ki v času, ko je podaljšanje relevantno, torej v času ko zaprosi za podaljšanje, dopolni starost 70 let, kar pa prav tako ne velja za tožnico. Če bi zakonodajalec želel, da se veljavnost vozniških dovoljenj v vsakem primeru omeji do dopolnjenega 70. leta starosti, bi moral to jasno zapisati, kot je to zapisal z Zakonom o…