Ker tožnik svoje terjatve ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral tožnik, iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad svojim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno, kar pomeni, da gre za neizterljivo terjatev. Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je dokazno breme na tožniku. Zato tak davčni zavezanec ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve (le) s predložitvijo sklepa o končanju stečajnega postopka, temveč bo moral obstoj terjatve, ki izhaja iz transakcije, ki je predmet DDV, utemeljevati z listinskimi in drugimi primernimi dokazi, kar bo predmet davčnega ugotovitvenega postopka.

Pričakovana davčna osnova je bila ugotovljena kot razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, skladno z določili 68.a člena ZDavP-2. Glede na določila četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 je finančni organ od davčne osnove izračunal davek po 70 % stopnji. To pa pomeni, da je finančni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabil del določbe 68.a člena ZDavP-2, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo.

Davčni zavezanec v postopku zavarovanja lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti, v nasprotnem primeru je namreč zavezancu odvzeta možnost celovite presoje pogojev, na podlagi katerih je davčni organ izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS

Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.

Računi so z ozirom na zahteve, ki jih vsebuje 82. člen ZDDV-1, bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini zaračunanih storitev, ter da identifikacija opravljenih storitev tudi na podlagi druge predložene dokumentacije ni možna. To pa pomeni, da je na podlagi navedenih ugotovitev utemeljen tudi zaključek, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile zaračunane storitve prevajanja dejansko opravljene, kar je osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, in da torej tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljala v obračunih.

Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oz. ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi.

Sodišče ugotavlja, da je treba ločiti davčne obveznosti od prispevkov, ki jih je posameznik dolžan plačevati zaradi posameznih vrst obveznih socialnih zavarovanj. Zato obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo ni mogoče šteti med davčne obveznosti.

Če gre za dohodke, ki jih zavezanec doseže na trgu oziroma na podlagi prodaje (proizvodov ali) storitev, je to opravljanje pridobitne dejavnosti. Za dohodke nepridobitne dejavnosti nasprotno veljajo namenska sredstva, ki so pridobljena lahko iz različnih virov za namene, za katere je zavezanec ustanovljen, in ne pomenijo nadomestila za proizvode ali storitve, in kar je bilo pri odločanju davčnih organov (z izvzetjem subvencij in sredstev MIZŠ ter EU iz prihodkov) tudi upoštevano.

Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen.

Prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2, na katero se sklicuje toženka, se nanaša na prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima (neposredno ali posredno) v lasti v cit. določilu definiran delež v kapitalu izplačevalca. Toženka pa v drugostopenjski odločbi ugotavlja, da D.D. tudi po prodaji deleža v družbi A. slednjo še vedno obvladuje prek tožnika ter da si je D.D. izplačal 5,6 mio EUR kot vračilo posojila, ekonomsko pa gre za izplačilo dobička, torej je D.D. imel ob prodaji deleža v A. namen prihraniti na davku iz naslova izplačanega dobička.

Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 oz. 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za ekonomsko dejavnost.

Nesporno je, da navedeni dokumenti (dobropisi k računom in novi računi in dobropisi k novim računom) ) v času davčnega nadzora pri tožniku niso obstajali in so antidatirani, zato jih po presoji sodišča finančni organ utemeljeno ni mogel upoštevati kot verodostojne listine.

Po 78. členu ZDavP-2 je tudi določen rok za predložitev dokazov. Po navedeni določbi mora zavezanec za davek dokaze predložiti v roku, ki ga določi davčni organ s pisnim pozivom, sklepom o začetku postopka davčnega organa oz. s sklepom, ki ga izda v postopku davčnega nadzora. To pa pomeni, da naj bi davčni zavezanec dokaze, s katerimi dokazuje določena dejstva in okoliščine, že imel, ne pa, da dokaze za svoje trditve v postopku davčnega nadzora šele izdela oziroma sproducira po prejemu zapisnika o davčnem nadzoru oziroma v teku postopka davčnega nadzora.