Po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ davčno izvršbo odloži le po uradni dolžnosti. Stranka (davčni zavezanec) ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po navedeni določbi ZdavP-2, zato je bila tovrstna tožnikova zahteva, v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, pravilno zavržena.

Na uporabo z zakonom predpisane davčne stopnje temeljnega prometnega davka pri uvozu blaga ne more vplivati mnenje upravnega organa, pristojnega za finance, temveč le predpis, izdan na podlagi zakona ali mednarodna pogodba.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za območje, ki je uvrščeno med območja v smislu 58. člena ZSZ/84, in na to ne vplivajo pojasnila o njegovi komunalni opremljenosti.

Trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele, zaradi česar bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze. Tega ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.

Trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele, zaradi česar bi moral organ tožnika pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze, česar pa ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za območje, ki je uvrščeno med območja v smislu 58. člena ZSZ/84, in na to ne vplivajo pojasnila o njegovi komunalni opremljenosti.

Trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele, zaradi česar bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze. Tega ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.

V skladu s 111. členom ZDavP-2 lahko davčni organ zahteva zavarovanje davčne obveznosti pred izdajo odločbe, če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno oziroma precej oteženo. To pomeni, da mora organ v vsakem primeru posebej presoditi in obrazložiti okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da davčna obveznost ne bo poravnana.

Z lastninsko tožbo tožnica, ki zatrjuje, da je dejanska lastnica, zahteva od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice pravno izročitev svoje stvari, torej izstavitev zemljiškoknjižne listine. Toženka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, tožnici, ki je po tožbenih navedbah dejanska lastnica, onemogoča polno izvrševanje njene lastninske pravice, ki bo omogočeno šele z izdajo zahtevane zemljiškoknjižne listine, ko bo lahko tudi pravno razpolagala s svojo nepremičnino. Tak zahtevek ne zastara.

Ker tožeča stranka ob vložitvi napovedi za dohodnino ni uveljavljala zmanjšanja osnove za dohodnino, to je stroškov za ločeno življenje, stroškov prehrane in stroškov najemnine, je tožena stranka ravnala pravilno, ker ji teh stroškov ni priznala.

Po določbah prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 je za nastanek davčne obveznosti potrebna ali (pravilno) sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino, ki mogoča njen vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ali pa sodna odločba, ki takšno pogodbo nadomešča. V konkretnem primeru vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo šele sodba, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Piranu. To pa pomeni, da je davčna obveznost nastala s pravnomočnostjo omenjene sodbe in ne s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1993, kot to zmotno meni tožnik.

Pri davčni izvršbi gre za poseben postopek, ki se opravi v primeru, kadar dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu.

Kolikor zavezanec svoje obveznosti ne plača, je predmet izvršbe tisti del premoženja dolžnika, na katerega se lahko poseže z namenom prisilne izterjave zapadle obveznosti.