V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), poleg tega pa gre tudi za dohodke, ki datirajo v čas po izdaji izpodbijanega sklepa (ki je bil izdan 23. 5. 2019).

Kljub osebemu stečaju, neplačane obveznosti stečajnega dolžnika ne prenehajo. Zamudne obresti kot pripadki pa v tem pogledu seveda delijo enako usodo kot glavnica.

V izpodbijani odločbi vsi elementi, ki bi jih davčni organ moral opredeliti ob sklicevanju na zlorabo iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, niso dovolj konkretno obrazloženi, tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni popravil. Davčni organ pri tem ni pojasnil, kakšna je prava, ekonomska vsebina dogodkov, ki so se zgodili in kakšna bi bila torej “pravilna” tožnikova davčna obveznost. Ne zadostuje pridobitev ugodnosti kot bistven cilj, saj je bilo nedavno pred revizijskim sodiščem odločeno nasprotno.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je plačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo mogoče opredeliti kot davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?

2. Ali je lahko izplačilo zneska (kupnine) hkrati davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2?

3. Ali je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v skladu z 2. in 147. členom Ustave?

4. Ali se tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017, obrestujejo po 7- odstotni obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je davčna obveznost in tudi rok njene zapadlosti potekel že pred 1. 1. 2017?

Iz razlogov davčnega organa izhaja, da tožniku ni priznal odbitka DDV zaradi neizpolnjevanja tretjega pogoja, saj tožnik ni dokazal, da je šlo za uporabo blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij.

Storitvena pogodba, na katero se tožnik v postopku sklicuje in na več mestih pojasnjuje njeno vsebino in na ta način izkazuje vrsto opravljenih storitev po posameznih dobaviteljih, ki je bila sestavljena naknadno (17. 11. 2017), torej tik pred koncem postopka na prvi stopnji, tudi po presoji sodišča ni verodostojna v smislu 31. člena ZDavP-2 v povezavi z SRS, ki se nanje finančni organ pravilno sklicuje. Tudi po presoji sodišča ne more takšna naknadno sestavljena listina prikazati pravilnosti poslovanja tožnika za nazaj ter je, kot že rečeno, za obravnavani primer nerelevantna.

Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolga iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.