Tožnik je od svojih družbenikov kupil lastni delež, in sicer za kupnino 3.925.600,00 EUR. Šlo je za dve prodaji, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru pri prodaji lastnih poslovnih deležev ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, da je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Odprodaja poslovnega deleža družbenika in pridobitev lastnega deleža družbe ne predstavlja spremembe (zmanjšanja) poslovnega deleža družbenika. Posledično tudi za obdavčitev razdelitve dohodkov imetnikom deležev iz premoženja plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža po tretjem odstavku 90….

Glede na to, da je tožnik od 1. 10. 2019 obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja, kar je razvidno iz evidenc, do katerih dostopa tožena stranka, podlage za plačilo prispevkov za socialno varnost po 16. členu ZPIZ-2 za oktober in november 2019 ni bilo, saj so bili prispevki plačani na drugi podlagi.

Znesek davka, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, je na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo.

Zgolj prijava stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, kakor tudi ne druge okoliščine, na katere se je skliceval tožnik (npr. odprtje bančnega računa, ureditev zdravstvenega zavarovanja, plačilo cerkvenega davka ipd.), same po sebi še ne pomenijo, da je tožnik s tem postal davčni rezident, saj je za ureditev rezidentskega statusa potrebna uradna prijava pri davčnem organu.

Razlogov za zavrnitev zmanjšanja davčne osnove za znesek 565.000,00 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali drugostopenjski davčni organ tega vračila ne priznava, ker meni da do njega ni prišlo (če je temu tako, je treba ugotoviti dejansko stanje v tej zvezi in navesti pravne podlage) ali ker do njega ne bi smelo priti (če je temu tako, je prav tako treba opredeliti, na kakšni podlagi je prepovedano poslovanje po uvedbi nadzornih postopkov ter opredeliti davčne posledice, če je kljub prepovedi tožnik na ta način svoje terjatve do A. A. vseeno zmanjšal).

Davčni organ kljub tezi, da so bila s strani tožnika dana posojila po ekonomski vsebini v resnici izplačila drugih dohodkov A. A., vseeno ni osporaval posojil, ki so bila vrnjena tekom inšpiciranega obdobja, kar je v nasprotju s siceršnjimi očitki davčnega organa. Po presoji sodišča bi davčni organ moral ugotoviti, ali in kdaj bi bil A. A. moral vrniti tožniku koliko denarja; če roki za plačilo…

Odhodkov davčni organ ne pripozna v dveh postavkah: ne priznajo se stroški najema dvorane in stroški nakupa vzorčnih produktov. V obeh primerih se ne pripoznajo zato, ker ni izkazana neposredna povezava teh stroškov (odhodkov) s prihodki tožnice. V tej zvezi pa iz spisov sledi, da je davčni organ v postopku nadzora tožnico večkrat izrecno pozval, da predloži podatke o srečanjih, oziroma o zatrjevanih prezentacijah v najetih prostorih in o udeležencih teh srečanj.